revija Jana

Šokantni ameriški dokumentarni film Barvila za umret (To Dye For) sta posnela Brandon in Whitney Cawood, ki sta skušala najti odgovor, zakaj ima njun sin vedenjske težave. Odkrila sta nekaj, kar bi moral vedeti ves svet.

Amerika napoveduje prepoved spornih barvil do leta 2026. Bo tokrat prehitela Evropo?

Ko sta spoznala, da je njun sin izjemno občutljiv za umetna barvila, sta začela raziskovati širši javnosti manj znane vplive teh vsesplošno uporabljanih aditivov in o tem posnela dokumentarni film – povsem brez izkušenj, a s toliko več zagnanosti. Pogovarjala sta se z vodilnimi strokovnjaki s področij vedenjske in razvojne psihologije ter okoljskega zdravja, z raziskovalci, predstavniki civilnih iniciativ in odločevalci, predvsem pa s starši otrok s podobnimi težavami, ki so opisali svoje dolgoletne muke in neskončno olajšanje ter izboljšanje vedenja, ki ju je prinesla opustitev prehranskih izdelkov z umetnimi barvili.

revija Jana

So tudi tam, kjer jih ne pričakujete. »Nikoli si nisem mislil, da bom posnel dokumentarni film o umetnih barvilih,« priznava Brandon Cawood. Vse dokler nista z ženo ugotovila, za kako obširno problematiko gre: »Jasno je, da so umetna barvila v pisani nezdravi hrani, a se skrivajo še marsikje. Tudi v beli hrani, športnih napitkih, k vragu, še v pokovki, s katero se pravkar bašete, so! Zdaj razumete? Vsebuje jih velika večina hrane in lahko imajo škodljive posledice za telo. Saj ne, da o tem ne bi obstajale informacije. Mnenja se krešejo že desetletja.« A dokler človek ali kdo v njegovi bližini nima težav, temu pač ne posveča pozornosti.

Gospa, vaš sin ima težave! Če bi danes pogledali njunega sina, ne bi niti posumili, da je bilo kaj narobe z njim, pravita. »Videli bi bistrega, prijetnega, sočutnega in prijaznega otroka.« A ni bilo vedno tako. Med drugim in tretjim letom ju je zanj skrbelo. Njegovi vzgojitelji so jima redno poročali, da težko obvladuje čustva, ves čas se je dotikal drugih, zato sta se stalno spraševala, ali je takšno vedenje za njegovo starost normalno. Skušala sta ugotoviti, zakaj ju vzgojitelji kdaj celo večkrat na dan pokličejo zaradi sinovega neprimernega vedenja. Ti silni čustveni izbruhi so bili za družino zelo naporni. Drugi dnevi pa so bili presenetljivo mirni. »Včasih sva se lahko z njim o vsem lepo pogovorila, včasih pa nikakor,« opisuje Whitney, ki se je takrat zakopala v vse možne knjige in podkaste o vzgoji. Obiskovali so zdravnike in terapevte, a ni nič pomagalo. Edino, kar je še lahko spremenila, je bila prehrana. Zato je začela raziskovati, katera hrana lahko povzroča vedenjske motnje. Sledil je šok.

revija Jana

Je res lahko kriva prehrana?! Po priporočilih, ki jih je našla na spletu, je sinu za 30 dni iz hrane izločila žito, mleko in vso prehrano, ki vsebuje umetna barvila. »Po 48 urah sva imela popolnoma drugačnega otroka. Prej sva imela na dobre dni za hip umirjenega, prijaznega in razumnega sina, ki se mu je dalo kaj dopovedati. Zdaj pa je bil tak ves mesec. Nato sva v hrano znova vključila pšenico. Brez posledic. Tudi po mleku ni bilo težav. Ko pa sva nazaj vključila hrano, ki vsebuje umetna barvila, so se v 15 minutah spet pojavile vse prejšnje težave. Bila sva osupla, da je lahko nekaj v tako majhnih količinah tako izrazito vplivalo na njegovo vedenje. Takrat smo umetna barvila popolnoma izključili iz njegove prehrane, on pa je čustveno, učno in socialno napredoval,« pripoveduje.

Pa saj to je vendar znanstveno dokazano. Sprva nista rada govorila o svoji izkušnji, saj sta se bala, da jima nihče ne bo verjel. Potem sta se vendarle zaupala sorodnikom in bližnjim prijateljem, ti pa so jima razkrili bodisi svoje bodisi podobne zgodbe znancev. Takrat sta dojela, da je o tej temi treba govoriti. Na glas! Poiskala sta strokovnjake, da še oni povedo svoje mnenje in ugotovitve. Je mogoče, da imajo umetna barvila tako velik vpliv na zdravje otrok? Lisa Y. Lefferts, svetovalka za okoljsko zdravje, jima v dokumentarnem filmu odgovarja: »Za inštitut CSIP sem pripravila oceno varnosti aditivov. Od vseh, ki sem jih analizirala, me najbolj skrbijo umetna živilska barvila. Ljudje morajo vedeti, da je znanstveno dokazano, da umetna barvila lahko škodujejo otrokom. Lahko vplivajo na nevrovedenje, pozornost, dejavnost in nemirnost. Nekaj raziskav kaže tudi povečano nespečnost, razdražljivost in napadalnost.«

revija Jana

Dr. Marina Smitherman, profesorica in raziskovalka, dodaja: »Zaradi postopka izdelave nekatera barvila vsebujejo spojine, ki so kancerogene, torej povzročajo raka. Poleg tega vemo, da sta rdeče 3 in rumeno 5, ki sta dovoljeni barvili za uporabo v prehrani, lahko genotoksična, kar pomeni, da povzročata genske okvare. Te lahko povzročijo tumorje ali se prenesejo na potomce.«

Nevroznanstvenica sem. V možganih ne sme brneti. Tudi priznana psihologinja dr. Rebecca Bevans opozarja na skrb vzbujajoče vplive umetnih barvil. In kakšno naključje, tudi njenemu sinu so vzgojitelji zaradi hiperaktivnega vedenja že pripisovali diagnozo ADHD. Niso ga poslali na testiranje, da bi domneve uradno potrdili, in nekako je shajal vse do drugega razreda, ko so težave postale izrazitejše. »Opazili smo, da se ne more zbrati, da ima težave s pozornostjo, da se ne razume z drugimi otroki in učiteljico. Ves čas je vstajal od mize in spet sedal. Ko sem mu doma prigovarjala, naj se zbere, mi je odgovoril, da se ne more, ker mu brni v možganih. Vesela sem bila, da mi je znal to opisati. Nevroznanstvenica sem. V možganih ne sme brneti. Zato sem začela raziskovati in na spletu naletela na blog 15-letnice, ki je zapisala, da ji je brnelo v možganih, če je zaužila barvilo rdeče 40. Drugega nisem našla, zato sem poskusila s tem. Izločili smo vso hrano s tem barvilom in že po enem tednu opazili, da brnenja v sinovih možganih ni več, in tudi drugi simptomi ADHD-ja so izginili. Ker pa smo mu pustili jesti hrano, ki vsebuje druga barvila, se je nekaj neželenega vedenja kmalu vrnilo. Že ko sem ga prosila, da ugasne televizor, ker gremo jest, mu je počil film, začel se je praskati in vleči za majico. Prišlo je celo tako daleč, da je na neki točki (sedemletnik!) želel umreti.« Takšnih in podobnih zgodb v dokumentarnem filmu slišimo še več. Poleg vedenjskih težav otrok jim je skupna ugotovitev: krivca so nazadnje odkrili v živilskih umetnih barvilih. Ta po opažanju strokovnjakov na nekatere sploh ne vplivajo, na druge pa močno, odvisno od posameznika.

revija Jana

Ne bi verjela svoji zgodbi, če je ne bi sama doživela. Te besede so skupne večini pričevalcev v dokumentarnem filmu, ki so grozljivo moč umetnih barvil spoznali zaradi težav svojih otrok. Še sami si ne bi verjeli, če ne bi na lastne oči videli razlike v otrokovem vedenju po tem, ko so iz njegove prehrane popolnoma izločili vsa živila z umetnimi barvili. Tudi Joel Nigg, klinični psiholog, strokovnjak za okoljske in genske dejavnike tveganja za ADHD, bi jih verjetno jemal z rezervo, če ne bi sodeloval v raziskavi o literaturi o živilskih barvilih. »Privolil sem, da bom vodja raziskave, saj sem bil prepričan, da bomo ovrgli po mojem mnenju pretirano poudarjanje učinka barvil. Pa tudi zato, ker se pri ADHD-ju pojavlja veliko neresnic in nesmiselnih terapij. Bil sem prepričan, da bom vse to ovrgel. Presenetilo me je, da je analiza podatkov pokazala jasno povezavo med barvili in težavami,« priznava. Seveda potrebujemo še več raziskav, pripomni Lisa Y. Lefferts, »znanstveniki si bomo vedno želeli še več študij, tako kot si bo moj mož vedno želel še kakšno dodatno orodje v garaži. Toda dejstvo je, da že zdaj zatrdno vemo, da otrok ne bi smeli izpostavljati umetnim barvilom.«

revija Jana

Jih bodo končno prepovedali? Živilski izdelki z oznako »brez umetnih barvil« se nenadoma zdijo edina rešitev. K sreči imamo v Evropi na voljo nekoliko več zdravih alternativ kakor v Ameriki, so se pa tudi tam od izida dokumentarnega filma v letu 2024 stvari začele premikati na bolje. Ameriški minister za zdravje Robert F. Kennedy ml. je spomladi letos napovedal ambiciozen načrt za postopno ukinitev osmih barvil, vključno z rdečim 40, rumenim 5, rumenim 6, modrim 1 in modrim 2, ki so v EU še vedno dovoljena, vendar le v omejenih količinah in z dodatkom opozorilnega besedila na embalaži. Z ameriškega trga naj bi tovrstni izdelki povsem izginili do leta 2026, proizvajalci pa bodo lahko kontroverzna barvila nadomestili z naravnimi, denimo iz borovnic in korenja. Bodo ZDA tokrat prehitele Evropsko unijo, ki je vse do zdaj veljala za najstrožjo v skrbi za zdravje potrošnikov? Njihova poteza se po dolgih desetletjih razglabljanj in opozarjanj pred umetnimi barvili v prehrani vsekakor zdi zelo ustrezna.

revija Jana