revija Jana

Brez ognjemeta in pokanja šampanjcev, le ob »skromnem« kosilu v eni od ljubljanskih restavracij. Ravno se je iztekal Teden restavracij – tisti kulinarični festival, kjer najboljše hiše ponujajo svoje mojstrovine za dostopen denar, pod pogojem, da si dovolj hiter in spreten. Mesto na takšnih dogodkih moraš namreč rezervirati tedne vnaprej; če zamudiš tisti usodni trenutek, ko se odprejo prijave, ostaneš pred vrati, lačen in izločen iz prve lige gurmanov.       

Zdravje

Zgodba o trmasti ženski, ki se ne pusti premagati

Priznam, obožujem vrhunsko kulinariko, a od nje nisem odvisna. Povsem nasprotno od moje prijateljice Špele. Ona je tista vrsta kronične ljubiteljice prestiža, ki o glavnih kuharjih v prestolnici ve vse, čeprav je njen bančni račun pogosto v globokem minusu. Kosilo sem na koncu seveda plačala jaz, a Špela je v fensi bistroju z Michelinovo zvezdico uživala, kot da je lastnica sveta. Vse natakarje je poznala po imenu, oni njo seveda tudi.                  

##PAIDBREAK##

V bistroju je vladala popolna norišnica. Nabito polno, do zadnjega kotička. Ljudje so sedeli tesno drug ob drugem, zrak pa je bil nasičen z vonjavami vrhunskih jedi in tisto specifično ljubljansko potrebo, da si viden na pravem mestu ob pravem času. In čeprav je Špela že teden dni vnaprej po elektronski pošti težila kuharju glede svojih alergij na čebulo, česen, papriko in peteršilj, so v kuhinji v tisti gneči na to seveda pozabili. Šum v komunikaciji se je začel takoj, ko sva sedli za mizo. V nabito polnem bistroju je neusmiljeno zahtevala novo jed. Brez besed so jo ubogali. Samozavest na tretjo potenco.                                                                                                                    

Medtem ko je ona uživala v pozornosti mladih, gostobesednih natakarjev, meni pa je bilo od vsega tega dvorjenja že skoraj nerodno, sem se posvetila krožniku. Jedla sem najboljše kosilo letos: jelenov tatarec z domačim briošem, nato črno rižoto s karamelizirano hobotnico in za konec še malinov mille-feuille s slano karamelo.                                                                         

Potem pa se je zgodilo. Ko sem pospravila hladno predjed, sem – tako kot so me naučili starši in strogi bonton – vilice in nož lepo vzporedno odložila na krožnik. Signal natakarju, da sem končala. Prišel je eden od tistih zgovornih fantov in me s popolnim mirnim obrazom zaprosil: »Gospa, bi lahko pribor prosim prihranili? V bistroju ga med hodi ne menjamo.«                          

Pogledala sem ga bledo kot tele v nova vrata. Nič mi ni bilo jasno. Sem v vrhunski restavraciji z Michelinovo zvezdico, kjer sem se komaj prebila do rezervacije, zdaj pa naj z umazanimi vilicami v roki čakam na naslednji hod??                                                                                                                    

Šele pozneje sem izvedela, da ne gre za varčevanje ali pozabljivost, ampak za novo realnost, ki ji danes rečejo »filozofija sproščenosti«. So me poučili, da moderni bistroji namerno rušijo toge protokole. S tem ko obdržiš pribor, ti sporočajo: »Sprosti se, tukaj smo zaradi okusa, ne zaradi srebrnine.« Manj ko je kompliciranja s protokoli, več ostaja prostora za užitek. Pri tem naj bi šlo tudi za ekološko ozaveščenost in tisti sproščen »vibe«, kjer je hrana zvezda, ti pa nisi ujetnik togih pravil iz prejšnjega stoletja.  

Priznam, zdelo se mi je čudno. Doma s priborom nimam težav, v restavraciji pa me je očitno povozil čas. Lahko pa da premalo hodim ven. A ko sem z istimi vilicami potem nabodla tisto božansko hobotnico, sem ugotovila – morda imajo pa ti mladi fantje prav. Včasih je treba umazan pribor le odložiti na rob mize, zadihati in pustiti, da te pomlad preprosto zapelje. Tudi brez čistega noža.