revija Jana

Ne morem skriti presenečenja na obrazu. Niti sočutja. Prijateljica Vesna mi je pripovedovala, da je morala nositi podoben pas, ko je bila na operaciji hrbtenice, v živo pa tega še nisem videla.

»Pa to še ni vse,« Danica nadaljuje povsem mirno, kot bi govorila o vremenu, medtem ko z žličko pobira peno s kave. »Prejela sem tudi kemoterapijo, ki jo moram jemati do konca življenja. Če metastaze mirujejo, jemljem predpisana zdravila, če se kaj spremeni, jih zamenjajo. Tako živim že šest let.« Čeljust se mi povesi: »Kemoterapijo do konca življenja? Ampak gospa Danica,« rečem počasi in izbiram besede, »po vašem videzu nikoli ne bi rekla, da ste tako bolni.« Bleda ženska s klobukom se nasmehne: »Saj, na začetku je bilo obupno, naporno, zlasti z majhnim otrokom, res ne vem, kje sem takrat našla to moč. Enostavno volja po življenju, nekakšen občutek, da še ni prišel moj čas. Čutim, da moram še dolgo živeti, in tako tudi bo.«

K najini mizi pristopi mlad natakar in pred Tonko postavi skledo z vodo. Ta žejno potopi glavo vanjo, jaz pa se zmedeno zahvalim za prijazno gesto.

»Včasih je moja terapija grozno težka,« nadaljuje Danica. »Ker mi pade imunski sistem, izgubim moč in energijo, slabo mi je, to vpliva tudi na mojo psiho, ampak po kemoterapiji odležim dva, tri dni, ponovno se napolnim z energijo in vrnem k svojemu življenju. Tudi diabetiki morajo vse življenje jemati inzulin, mar ne? Tako sem tudi jaz sprejela svojo dosmrtno kemoterapijo. Je pa naporno, to pa ja.« 

»Pa ste kdaj naveličani vsega tega, takšnega življenja? Vas to kdaj utrudi?« rečem. »Ne, to pa ne,« se nasmehne in njen pogled zaokroži po lokalu. »Sem pa, podobno kot ti, utrujena od razočaranj in izdaj drugih ljudi. Utrujena od nečloveškega načina, kako rešujemo težave. Utrujena sem od samopomilovanja, v katerem sebe vidim kot žrtev okoliščin, brez moči, da bi karkoli spremenila. Utrujena sem od ponavljanja istih napak. Od življenja nisem utrujena. Sem pa od strahov, da bom padla, da bom izgubila boj, da me bodo zmanipulirali, zapustili. Takrat se počutim kot v slepi ulici, brez možnosti, da bi videla boljši jutri. Ne, od življenja nisem utrujena, če si to mislila. Željna sem življenja, nežnosti, pozornosti, da mi nekdo reče, da me ima rad. Morda zahtevam preveč?«

»Seveda ne,« rečem neprepričljivo. »Zdi se mi, da so vaša pričakovanja povsem upravičena. Jaz o svoji bolezni recimo nočem razmišljati preveč. Dve leti je minilo od moje zadnje kemoterapije, pobiram se, gre, ampak je napredek počasen.« »Nimam časa, da bi razmišljala o bolezni,« reče Danica in v njenem glasu začutim pridih razočaranja. »Vmes sem se tudi ločila in zdaj sem mama fantka; moram hraniti sebe in njega in enostavno nimam časa, da bi jokala nad usodo. Moram živeti, moram se boriti, in ne samo to, želim še dolgo biti živa za svojega sina. Hočem, da si me zapomni v vseh situacijah. Tudi jaz sem mlada izgubila mamo zaradi enake bolezni in kot nekdo, ki je takšno izgubo doživel zelo mlad, se trudim, da moj sin ne bi doživel enake usode. Polna sem energije in tudi želim, da me tako vidi: veselo, nasmejano, srečno. Mislim, da mi to uspeva.«

Kakšna borka, pomislim. A ne rečem naglas. Stegnem roko in jo primem za dlan, na otip je hladna. »Lahko bi vam zdaj natrosila kup tolažilnih besed, pa ne bom, ker vem, da vam to nič ne pomaga. Vas pa čutim. In mi je mar.« Danica vrne stisk roke, nasmeh se ji razširi po obrazu: »Hvala ti. Vsak dan potrkaš na nova vrata. Odprejo se le tista, kjer si najbolj vztrajen. Tista, kjer nekomu nekaj pomeniš. Vsak dan trkaš na ta vrata in se sprašuješ, ali so za njimi še isti ljudje. Stvari se spreminjajo. Ljudje tudi. Rečejo ti, da te imajo radi, jutri pa ti obrnejo hrbet. Ne bodi presenečena, to se bo v tvojem življenju ponovilo še mnogokrat. Ampak ne delaj proti sebi. Ne izdaj sebe. Nekega dne boš spoznala, da si trkala na napačna vrata. Ampak takrat tega nisi mogla vedeti. Ker si zaupala in verjela. Ker si bila človek, ki je v drugih videl samo dobro. In ne bodi jezna nase zaradi te lekcije, ki si jo dobila danes. To so največje življenjske izkušnje, po njih nisi več enaka oseba.«

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 33, 19. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana