Shutterstock

Na srečanje z mlado Slovenko, ki se je kot najstnica znašla v krempljih romske skupnosti, sem se odpravila z namenom, da bi vam predstavila realno plat prisilnega beračenja. Vedela sem, da je preživela pekel, nisem pa slutila, da bom prisluhnila zgodbi, ki presega domišljijo kriminalnih romanov, filmov in televizijskih serij. Njena izpoved me je globoko pretresla. Domov sem se vrnila drgetajoča, z občutkom, da goste črne teme, ki ovija njene spomine, še dolgo ne bom izmila iz svojih misli … in srca.

Čedna je. Visoka, vitka, z bujnimi lasmi, ki ji padajo po hrbtu. Njene oči so živahne, a v njih je senca žalosti. Na prvi pogled ji ne bi pripisala, da je nekoč preživljala dneve na ulici, ponoči pa v bolečinah trepetala za svoje življenje. Pred nekaj leti se je vrnila v Slovenijo in danes živi dokaj mirno. Nisem prepričana, da je zares svobodna, saj ji drobovje razžira strah pred tem, da bo vanjo trčila preteklost. To je razlog, da v teh vrsticah ostaja anonimna, prav tako niso zapisani kraji, imena in podrobnosti, ki bi ji lahko škodovale, so drugi. Njena izpoved namreč ni le zgodba o življenju belke med Romi. To je zgodba o človeški zlobi, nasilju, izgubi dostojanstva, nevidnosti in moči, ki vzklije, ko ugasne poslednje upanje. 

Shutterstock

Beg od doma

Kako se je kot 16-letno dekle znašla v krempljih romske družine, ki je živela onkraj slovenske meje? Če ohlapno povzamemo, jo je tja privedel beg od doma, kjer so vladale neurejene razmere. V upanju, da jo čaka boljše življenje, je sprva našla zatočišče pri sorodniku, zatem pa jo je center za socialno delo namestil pri rejniški družini. Od tam je zaradi nasilja redno bežala, a ji ni nihče prisluhnil. Ko je pri starejši znanki spoznala moškega romskega porekla in se vanj zaljubila, je naredila korak v še večjo stisko. Obljubljal ji je ljubezen, varnost in mir, namesto tega pa je izginila z dosega ljudi, ki bi ji morali pomagati.

»Rekel je, da bo poskrbel zame, da bo odslej on moja družina. Bil je markanten, znal je prepričljivo govoriti, jaz pa sem bila naivna in sem mu slepo zaupala. Prepričana sem bila, da odhajava v njegovo hišo, o kateri mi je pripovedoval, namesto tega pa sem prve mesece preživela v šotoru. Privedel me je v nekakšen divji tabor sredi gozda, nekaj kilometrov od obale. Kupi smeti so me šokirali, bilo je še huje, kot sem videla v filmih,« pove in razloži, da razširjene romske družine preživljajo poletne mesece v krajih, kjer je več turizma, saj jim to prinaša možnost večjega zaslužka. »Tisti, ki morajo na 'delo', lahko zaslužijo zelo veliko,« pove in nadaljuje, da se preostali moški ukvarjajo s težjim kriminalom in krajami, denimo bakra. Da se je ujela v past, je spoznala, ko je prvič vzrojil in jo med vožnjo potisnil iz avtomobila. »Bila sem na smrt prestrašena. Takšnega življenja si nisem želela, a mi je zabičal, da ne smem navezati stika z domačimi. Še preden sem dojela, kaj me čaka, mi je z grožnjami izbil iz glave misel na beg.«

Profimedia

Pot v ujetništvo

Pred koncem poletja sta se odpravila v kraj, kjer je preživela večji del naslednjih let. Takrat jo je tudi prvič premlatil in vanjo vsadil brezpogojno ubogljivost. »Teden po prihodu v svoj 'novi dom' sem morala na ulico. Rekel mi je, da bom prosila po hišah, blokih in pred trgovinami. Pomislila sem: 'Kako naj to sploh počnem?!' Bilo me je strah, a ker sem jih nekaj dni prej hudo dobila, si nisem upala ugovarjati. Na cesto sem šla z mislijo, da me mogoče ne bo več pretepal, če bom 'koristna'. Prvi dan sem zbrala nekaj manj kot 50 evrov. Bil je navdušen, vesel. Od takrat naprej ni bilo pomembno, ali dežuje, sneži, ali je mraz, sem mokra, lačna ali sita – vsak dan je bilo enako.«

Prvič na ulici

Kako se počuti človek, ko prosi mimoidoče, medtem ko v njem kriči vse drugo kot prošnja? »Prvič je bil občutek sramu nepopisen. Nisem si znala niti razložiti, ali me je bolj sram samega dejanja ali dejstva, da sem pristala tukaj. Leto prej sem obiskovala gimnazijo, nikoli si nisem predstavljala, da bom to počela. Nisem vedela niti, kaj naj rečem. Vedela sem samo: toliko denarja moram prinesti. Spomnim se prve ženske, ki je odprla vrata. Pogledala me je, rekla: »Ne, hvala,« in jih zaloputnila. V tistem trenutku se mi je zdelo, kot da se mi je želodec zalepil na hrbtenico. Občutek je bil podoben hudi lakoti – tiščalo me je v trebuhu, potila sem se, tresla … Pa ni šlo le za sram. Bilo je ponižanje. Pripovedovati neznancem lažno zgodbo, medtem ko je bila resnica še okrutnejša: nekdo je stal za menoj in me v to prisilil.«

• Koliko je s prosjačenjem zaslužila?
• Kakšni ljudje so običajno darovali?
• Kaj se med prosjačenjem zgodi s samopodobo?
• Kako pogosto je prisilno beračenje?
• Kakšno je bilo njeno življenje za zaprtimi vrati?
• Kako je pobegnila?

Nadaljevanje pretresljive zgodbe si lahko preberete v reviji Jana,  št. 33, 19. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana