PRIZMATORY

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Lahko bi si nadel nasmešek in se pretvarjal, da živi krasno življenje. Pa je na svojo »spletno oglasno desko« izlil priznanje o napakah svojih preteklih let, da življenje ni samo hec, ampak tudi hudirjevo naporno vzpenjanje na goro, in ko eno preplezaš, se pred tabo pojavi nova. Razmišlja o praznini v sebi, zanemarjanju odnosov in izgubi prijateljev – ker mu je kava z njimi v nekem obdobju pomenila izgubo časa, saj je moral delati, ker je pač borec. V resnici je bil deloholik. Zdaj se vzpenja na drugo goro in je bolj usmiljen do sebe.

Letos mineva 20 let od vašega prvega nastopa, 20 let ustvarjanja na svobodi – je čas za obračun?

Včasih sem bil ponosen, da sem deloholik; s tem sem se kitil in »pumpal«. Kadar sem komu ob petih zjutraj poslal elektronsko pošto, so mislili, da sem zgodnji ptič, jaz pa še sploh spat nisem šel. To se mi je zdelo super, kakšna faca da sem, borec, ki dela vso noč. Kadar zdaj pomislim na to, se samo primem za glavo, kako nezdravo je bilo to. In to sem počel, vse dokler se mi ni rodil otrok (pred šestimi leti).

Estrada

Matej Puc: življenje ga je večkrat zavrtelo

Zakaj, menite, je vzniknila potreba po deloholizmu?

Počasi se je gradilo. Že kot študent (študiral je pravo, op. a.) sem otroke treniral košarko. Ob tem sem pisal  članke za časopis (gratis) in bil celo urednik spletnega portala o košarki Prosti met. Sam sem si kril stroške potovanja in bivanja, da sem poročal s finalnega turnirja evrolige, na primer. Pri 20 se mi je zdelo normalno, da imam tri službe – verjetno iz želje biti pomemben, biti nekdo. Sicer je krasno nabirati različne izkušnje, a problematičen je izvor želje po nenehnem delu. Ali gre res samo za nabiranje izkušenj in se potem človek umiri, ali gre za zadovoljevanje potrebe po hočem več, po pomembnosti, vrednosti, ali pa to v nas vcepi sistem? Pri 23 sem delal v Ameriki na recepciji nekega hotela in tudi tam sem bil nenasiten: popoldne sem vozil še kombi in vedno sem se prvi javil za dodatno delo. Ko je nekdo potreboval delavca, da bo očistil blato iz ribnika, sem že dvignil roko.

So vas vzgajali v smislu, da morate biti pridni, se truditi, da lahko samo z garanjem nekaj dosežete?

Ne, niti ne. Se je pa od mene pričakovalo petke v šoli in da moram biti priden. To so vcepili vame in jaz sem to izpolnjeval. Bil sem odličnjak s Zoisovo štipendijo, to sem si z dobrimi ocenami v srednji šoli uspel tudi zviševati. Verjetno je na moje ravnanje vplivalo tudi dejstvo, da sem imel brata invalida, z mišično distrofijo, in dali so mi vedeti, da ima težko življenje, jaz pa sem zdrav in naj zato ne povzročam dodatnih težav. Nikoli mi tega niso neposredno rekli, ampak jaz sem tako čutil. Mama je bila samohranilka z dvema otrokoma in vedel sem, da ji ne smem povzročati težav, češ, vse imaš (svojo sobo, streho nad glavo), samo poskrbi za petke in bo v redu.

Po drugi strani pa mi je manjkalo ne pohvale, to sem dobil, ampak občutka, da sem dober. Za deloholizem pa mi je bil »dober« zgled tudi prijatelj Mitja Okorn. Gotovo sem se ga nekaj navlekel tudi pri njem.

Domači

Andrej Murenc - takšno je pravo življenje skrivnostnega igralca

Brata ste izgubili, ko ste bili stari 18 let ...

V tistem trenutku se nisem zavedal posledic, ki jih bo to pustilo v mojem življenju, in kako človeka to zaznamuje. Takrat se z mano ni nihče ukvarjal v tem smislu niti se ni znal. Žalovala je mama, žalovala je družina, tudi mene so vprašali, ali sem v redu, ampak takrat niti ni bilo tega zavedanja, kako to zareže v človeka, v mlado osebo. Mislijo, da je čas vsemogočnež, ki celi rane. Nekje sem prebral, da čas ne zaceli ran, temveč jih samo zamegli.

Zdravnica s paliativnega oddelka je dejala, da sorojencem otrok, ki so hudo (neozdravljivo) bolni, pravijo stekleni otroci – ker starši običajno gledajo skoznje. Zato je pri teh otrocih 30 odstotkov večja verjetnost za depresijo, anksioznost.

Da, strinjam se. Gre za mikro dejanja, ki jih sprva sploh ne opaziš oziroma jim ne pripišeš posebnega pomena – na primer, kdo bo v dvigalu pritisnil gumb za nadstropje. Vedno sem ga moral prepustiti bratu – ne pod prisilo, ampak sem vedel, da ga moram prepustiti. Kaj bomo jedli za kosilo? Bratovo najljubšo jed. Kaj pa jaz, kaj pa moja najljubša hrana? Vseskozi prejemaš signal, da tvoje potrebe niso tako pomembne, ker imaš srečo, da si zdrav.

PRIZMATORY

Je bil vaš iskreni zapis na družbenem omrežju o napakah vašega življenja, o hlepenju po pozornosti, krizi identitete, zanemarjanju odnosov posledica globokega premišljanja, hipnega navdiha ali izliv iskrenosti?

Pred dobrimi desetimi leti sem se prvič začel zavedati teh vzorcev, odkril sem celo, da obstaja patološki vzorec partnerskega razmerja: kraljica drame in mali princ. Ona ustvarja dramo, on jo rešuje in to se vrti v nenehnem, začaranem krogu. Ugotovil sem, da živim v prav taki zvezi. To je bilo precejšnje razodetje, saj sem bil dotlej prepričan, da živim ljubezen, da so to energija in čustva. Ne, to so patološki vzorci, nekdo jih je raziskal, obstaja raziskava o tem! Takrat sem prvič šel na psihoterapijo in se prvič pogovarjal o svojih občutkih; kot prezrti otrok sem čutil jezo do staršev, družine, češ kako so me lahko tako zanemarjali. Ampak niso znali drugače, niso zmogli.

Moj zapis na družbenem omrežju pa je bil neke vrste opravičilo ljudem, ki sem jih v teh 20 letih srečal, tudi razočaral, izdal, ker sem bil v takem stanju. Na neki način sem izdal tudi sebe. Začutil sem, da je prav, da neke stvari povem naglas in da je zdaj tudi družba pripravljena na tovrstno odkritost. Pred leti bi me morda še obsojali, danes prejemam pozitivne odzive, tudi spodbude, naj o tem še pišem. Lahko delim samo svoje občutke, nasvetov ne morem.

20 let ustvarjanja je res tisti mejnik, ko se lahko ustavim in vprašam: za čim se že tako dolgo ženem? Je moj cilj dosegati vedno več in več? Ampak nekaj časa še gre navzgor, nato pa občutiš, da ti stati zgoraj v resnici ne pomeni kaj dosti, da ne občutiš tega, kar si si prej obetal, da boš. In prikrade se še zavedanje minljivosti – pri meni se je pojavilo vse naenkrat.

Estrada

Komik Žan Papič odkrito o psihičnih stiskah

Je 20. leto vašega javnega delovanja tako močno udarilo?

Ko sem mislil, da so se mi stvari dobro sestavile v življenju, sva se pred enim letom razšla s punco, in to me je precej sesulo. Potem sem ustvaril nov šov, pa ni požel velikega zanimanja, in začel sem se spraševati, kaj počnem narobe. Menil sem, da sem po 20 letih kot komik res postal dober, a ljudje so dejali: ne, ne bi več tega, hvala. Kot stand up komik dobiš takojšen odziv publike in najboljša potrditev je nakup vstopnic. In ko je tega občutno manj, začneš dvomiti: sem se izpel?

Mar ljudi ne zanima več, kaj imam povedati? Na drugi strani ti razpada zveza, obenem pa kolegi razprodajo Halo Tivoli ... To je vodilo v veliko samorefleksije in razmisleka o tem, kako se v preteklih letih sploh nisem ustavljal, temveč sem se samo gnal: moram napolniti še to dvorano, moram v Cankarja, v London, pa Ameriko, nastopati v tujih jezikih, moram posneti film ... Ampak te nenasitne luknje v sebi ne moreš pozdraviti, lahko jo samo sprejmeš. Tako se mi zdi.

Ko sem pred kratkim imel dober nastop pred številnim občinstvom, sem bil zadovoljen, ampak tako umirjeno, zrelo, včasih bi o tem razmišljal vso noč, analiziral vse svoje poteze in odzive publike.

Osebni arhiv Tina Vodopivca

Dejali ste, da imate danes občutek, kot da šele začenjate, hkrati se sprašujete, kdo sploh ste, kaj delate s svojim življenjem.

V zadnjem času sem ugotovil, da sem prehodil pot na goro, dosegel vrh (pozornost, opazili so me, obstajam!) in padel na dno; zdaj je pred mano nova gora in sprijaznjen sem s tem, da če bo kdo na tej poti z mano, bo dobro, če pa ne, tudi prav.

Ob tem se spomnim, kako sem po izjemnem nastopu na festivalu v Beogradu, nagrajen s huronskim aplavzom 1.500 ljudi, nato obsedel v hotelski sobi – popolnoma izpraznjen. Nekdo je v komentar napisal, da sem »bog komedije«. Si mislite, bog! Kakšna bedarija, ampak tako te poimenujejo, potem pa si sam v sobi in – kaj zdaj? Nič. Spet si nepomemben.

Morda to razpadanje in sestavljanje mojega življenja ni povezano s tem, da sem komik, ampak je podobno tudi pri drugih. Ženemo se za uspehom v službi, doma, nato pa se v določenem obdobju življenja zamisliš: kaj pa me sploh osrečuje? V službi nenehno pritiskajo z rezultati, češ, nismo dovolj prodali, ni dovolj dobička, več prodaje, več klikov, več ... Kaj hočemo od svojega življenja? Pet avtov, trikrat letno na Maldive? Bi nas to zares osrečilo?

Nekaterim ni nikoli dovolj. Ampak zase verjetno lahko danes rečete, da vam je uspelo?

V marsikaterem pogledu da. Našel sem stare zapiske, v katerih sem si zapisal želene cilje, in v teh letih sem jih vse izpolnil (imej šov po Balkanu, nastopaj v Parizu v francoščini, posnemi film, kupi si bazen – sem si ga, plastičnega, haha).

A v sebi ne čutite tistega ognjemeta, kot ste si predstavljali, da ga boste …

Tako je. V resnici je človek lahko zadovoljen s tem, da so vsi bližnji zdravi, da lahko delaš to, kar rad delaš – nazaj k preprostosti. In zares me motivira to, da bi lahko še naprej delal stand up, posnel še kakšen film, napisal knjigo, dostojno živel.

Tolažba s hrano

Med korono in snemanjem filma Nekaj sladkega (pri njem je bil režiser, producent, scenarist, igralec in še kaj), enem izmed najnapornejših obdobij njegovega življenja, je izkusil na kilograme stresa, finančne dolgove, za povrh še razhod, in tako je disciplini pomahal v slovo ter obljubil zvestobo čipsu. Z eno vrečko na dan – vsak dan (in še s kakšnimi bonboni za povrh) – si je pridelal petnajst kilogramov presežka. Danes živi bolj zdravo, v tisti vrečki čipsa tu in tam skuša zavestno uživati, včasih pa ga zamika še posebej pregrešna spremljava: »Poskusite, to je noro – beli kruh in čips ali pa žemlja in čips, neverjetna kombinacija!« (smeh)

revija Jana