Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Potem ko sem zadnja leta preživela z razmišljanjem o tem, zakaj mnogi ljudje – inteligentni, izobraženi in popolnoma funkcionalni odrasli – tako zlahka padejo v past najbolj bizarnih teorij zarote, ko je govor o raku, sem končno prišla do zaključka. Problem ni v njih. Težava je v tem, da jim nihče nikoli ni na preprost, človeški način razložil, kaj rak sploh je. 

Ne v šoli. Ne zdravniki, ki imajo za vas natanko sedem minut časa. Zagotovo ne država s svojimi birokratskimi pamfleti. In še najmanj splet – tisti Divji zahod, kjer ljudje običajno izvedo vse, od receptov za golaž do usodnih diagnoz.

Tisto, kar povprečen človek danes »ve« o raku, je približno naslednje: nevarno je, ubija, kemoterapija te ubija še bolj, Bill Gates pa je zdravilo zaklenil v sef nekje v Švici. To je to. To je celoten opus našega kolektivnega znanja o enem najkompleksnejših bioloških pojavov v zgodovini življenja na tem starem planetu. Zakaj kompleksnih? 

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Janekovih petintrideset let

Vaše in moje telo je v vsakem trenutku zavezništvo približno 37 bilijonov celic. To je absolutna monarhija z izjemno dobrim sistemom nadzora kakovosti. Vsaka celica v tem sistemu natančno pozna svojo vlogo. Deli se, ko je treba, in kar je ključno – umre, ko pride njen čas. Ta proces programiranega celičnega samomora se strokovno imenuje apoptoza.

Brez tega mehanizma bi bili le neformirana, plavajoča gmota tkiva. Kar, priznam, ne zveni dosti huje od nekaterih veganskih burgerjev, ki sem jih imela nesrečo poskusiti v svojem življenju.

Zdaj pa si zamislite naslednji scenarij: ena sama celica, ki je utrujena, zmutirana, morda prepojena s cigaretnim dimom ali pa je preprosto potegnila nesrečno kombinacijo na tisti neusmiljeni genetski loteriji, pozabi umreti. In ne samo to. Začne se nenadzorovano deliti, pri tem pa ignorira vse rdeče luči in signale za ustavitev – natanko tako kot moj prijatelj, ko ob dveh zjutraj za mizo trmasto naroči že peto steklenico vina. Tukaj nastopi zanimiv del, ki vam ga nihče ni povedal.   

Naš imunski sistem bi moral to anomalijo v trenutku prepoznati in jo radikalno eliminirati. Bele krvničke, natančneje limfociti T, delujejo kot izurjene vojaške specialne enote. Patruljirajo po telesu in brez milosti odstranjujejo vse, kar je videti sumljivo.

Rak je torej v svojem jedru zgodba o odpovedi imunskega sistema. Ne gre toliko za bolezen zunanje invazije, temveč za bolezen notranjega neprepoznavanja. Rakaste celice so namreč mojstrice prevare. Razvijejo sposobnost vrhunskega maskiranja; pretvarjajo se, da so povsem normalne, in postanejo popolnoma nevidne za sistem, ki jih obkroža.           

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Ljubezen je juha pred vrati

Predstavljajte si to kot obrnjen avtoimunski odziv. Pri avtoimunskih boleznih – kot so lupus, multipla skleroza ali revmatoidni artritis – se imunski sistem zmoti v paranoidno smer. Postane blazen in začne streljati na lastne civiliste, misleč, da gre za sovražnika. Pri raku pa se zgodi nekaj paradoksalno nasprotnega. Imunski sistem postane preveč prijazen. Preveč naiven, preveč omikan. Zmutirani celici preprosto verjame na besedo, ko ta lahkotno reče: »Vse je v redu, jaz sem tvoja.«

Ko enkrat razumeš to logiko, postane marsikaj bolj jasno. Tudi to, zakaj sodobna imunoterapija deluje tako, kot deluje. Ne uničuje na slepo, temveč le stopi k imunskemu sistemu, s prstom pokaže na maskirano celico in mu reče: »Hej, vidiš to celico? To ni tvoj prijatelj.«  

Ampak najprej se pogovorimo o kemoterapiji, najljubši temi vsakega človeka, ki ni onkolog, ima pa o tem zelo trdno mnenje.

Da, kemoterapija ima stranske učinke. Težke, brutalne stranske učinke. Slabost, izpadanje las, popolna izčrpanost, sesutje imunskega sistema. Nihče pri zdravi pameti si tega ne želi gledati, še manj doživeti. Vendar je to neposredna posledica tega, kar to zdravilo v svoji osnovi počne – brezkompromisno napada celice, ki se hitro delijo.

Tragedija pa je v tem, da se poleg rakastih celic v našem telesu hudičevo hitro delijo tudi celice las, sluznice prebavnega trakta in kostnega mozga. To je čista, surova kolateralna škoda v vojni, ki se bije znotraj vas. Toda tu je ključna poanta, ki je dežurni teoretiki zarot nikoli, ampak res nikoli ne vključijo v svojo internetno enačbo: alternativa.

Ko nekdo z vso lahkotnostjo s kavča izjavi, da »kemoterapija ubija«, s tem implicitno namiguje, da bi bolniku brez nje šlo na bolje. Res je, obstajajo situacije, ko rak ni agresiven, ko je odkrit pravočasno in so na voljo manj toksične metode. Toda pri agresivnem, galopirajočem, metastatskem raku kemoterapija ni nekakšen neobvezen predlog za debato. Ni elegantna.

Ni kirurško natančna kot laser. Je pa v odsotnosti boljše možnosti tista edina črta, ki ločuje preživetje od končne postaje. Primerjava, ki jo v takšnih debatah najraje uporabljam, je preprosta: če bi vas v neki temni ulici napadli nepridipravi z noži in bi vas naključni mimoidoči rešil tako, da bi v njihovo smer zalučal prgišče grobega kamenja, bi jo verjetno tudi vi odnesli z nekaj buškami in krvavimi praskami. Ampak druga alternativa je bila pa nož naravnost v srce.

Zdravje

Borka Evelyn kljub hudi bolezni niza napredke

Eleganca je pač privilegij tistih, ki imajo čas izbirati. Bolniki pa v tej borbi s časom pogosto igramo na sekunde. Dobra novica je, da medicina ne spi. Kemoterapija se nenehno izpopolnjuje, razvijajo se tarčne terapije, ki napadajo točno določene mutacije, imunoterapija pa danes dosega stopnje remisije, ki bi se prejšnji generaciji zdravnikov zdela gola znanstvena fantastika.