Vprašajte Evo: Dojenčico sem stresla, ker je jokala
Tole težko pišem, ker me je neskončno sram, zato bom uporabila drugo ime, saj ne želim, da bi me kdo prepoznal.
Pismo bralke:
"Tole težko pišem, ker me je neskončno sram, zato bom uporabila drugo ime, saj ne želim, da bi me kdo prepoznal. Z možem sva si kar nekaj časa prizadevala za nosečnost, pa ni in ni šlo. Ko sva se odločila za umetno oploditev, sem kot po čudežu zanosila naravno. Oba sva se zelo veselila dojenčka, predvsem mi je odleglo, ker mi ni bilo treba prestati vseh postopkov umetne oploditve. Porod je bil sicer prezgoden, hčerka je bila nekaj časa v inkubatorju, potem je bila dovolj le še topla posteljica in povedali so nama, da je kljub nedonošenosti precej odporna.
Oba sva bila vesela tudi, da je deklica. Je precej nemirna, pogosto se zbuja, veliko joka, ne vem, kako naj jo pomirim. Ponoči se pogosto zbuja in je dolgo budna, kot bi zamenjala noč za dan. Pogosto se doji, tako da ponoči skoraj ne zatisnem očesa in se mi že vrti od utrujenosti. Mož je zelo skrben, če le more, jo prevzame in skuša pomiriti, tako da ne morem reči, da sem sama v tem položaju. Pomiri se le, če jo tesno stisnem k sebi, ampak tega ne morem stalno početi, saj moram doma kaj narediti, skuhati, pospraviti, oprati. Takoj ko jo odložim, joka in kriči, mene pa to včasih tako razjezi, da zavpijem nanjo, naj se končno malo umiri, a potem seveda še bolj kriči.
Pišem, ker sem obupana, saj sem bila tako iz sebe, da sem jo (sicer rahlo, pa vseeno) stresla, jokala sem in hlipala, naj da že mir. To se je zgodilo le enkrat, a si nisem mogla pomagati. Vedno bolj sem prepričana, da sem slaba mama, ne vem, kako naj se sama spopadam s tem in kaj lahko sploh naredim. Tiste, ki jih poznam, z lahkoto obvladajo svoje dojenčke."
Lucija
Odgovarja Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska terapevtka in vedenjska terapevtka.
Pa začniva takole. Všeč mi je vaše izbrano ime, kot da iščete lučko na koncu tunela, in upam, da lahko pri tem tudi jaz malo pomagam. Po mojih izkušnjah marsikatero novopečeno mamico tarejo podobne stiske, vaša je žal le mnogo bolj intenzivna od večine.
Dojenčica si pri kričanju ne more pomagati, vi pa si lahko.
Kot opisujete, dojenčica kriči, vi zavpijete nanjo, ona še bolj kriči … Verjamem, da ste bili na koncu z živci, ampak tresenje, ki se je na srečo zgodilo le enkrat, ni sprejemljivo, prav tako nikoli ne pomaga vpitje na kričečega otroka. Vaša dojenčica ne joka zaradi trme ali nasprotovanja, nekaj ji ne ustreza in tu povzdigovanje glasu ne pomaga, prav nasprotno.
Vem, da veste, da dojenčkov ne smemo tresti.
Tresenje lahko pri dojenčkih povzroči resne poškodbe, česar se je treba dobro zavedati. Včasih se k temu zatečejo starši v trenutku, ko bi dojenčka udarili, a si premislijo. Ne eno in ne drugo ni sprejemljivo, v prav nobenem primeru. Nikoli in nikdar!
Hčerko pomirite z mirnimi gibi, pobožajte jo in popestujte, nežno ji prigovarjajte. Na srečo vam ob strani stoji mož; tega sem vesela, saj najpogosteje slišim, da se partnerji v takih okoliščinah odmaknejo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 6. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Zdravje
