Profimedia

»Že kot deklica sem hodila na zdravstvene preglede zaradi čezmerne teže. Takrat sem si res želela nekaj spremeniti,« pravi. Kolesarila je, se odpovedovala sladkarijam, pazila na prehrano – in se pri trinajstih že odrekala stvarem, ki bi jih morala uživati brez slabe vesti. »Na nekem pregledu sem slišala, kako je medicinska sestra rekla, da ne glede na to, koliko se trudim, nikoli ne bom suha. Ta stavek mi je popolnoma spodnesel tla pod nogami in zlomil samozavest, in to prav v trenutku, ko sem bila odločena, da nekaj spremenim.«

Zgodba naše sogovornice ni osamljena. Kolikokrat otrokom rečejo, naj pazijo, da ne bodo »debeli«. Kolikim se v šoli posmehujejo, še posebej pri telovadbi. Mnoge, ne le ženske, tudi moške, skrb, kaj si drugi mislijo o njihovem telesu, spravlja v stisko. Strah jih je pogleda, sodbe, posmeha. V glavah imajo predstavo, da telo velja le, če je táko, kot ga predpisujejo današnji lepotni standardi.

»Vem, da me ljudje gledajo. A se ne zmenim več za to. Sem, kar sem. Nosim oblačila, ki so mi všeč,« pravi sogovornica, študentka, ki se ni hotela izpostaviti z imenom. Oblečena v poletno obleko se nasmehne – nekoč se je skrivala pod dolgimi puloverji in hlačami, tudi poleti. »Zdaj z veseljem oblečem kratke majice, krila. Pa kaj, če se vidijo strije? Super. Zame so kot lepotni dodatek, ne nekaj, kar je treba skriti.«

Resnična telesa, nerealna merila

Današnja družba je nasičena s podobami »popolnih« teles. Tisti z več kilogrami so hitro označeni kot leni, neaktivni, nezdravi – celo kot neodgovorni. Resnica je veliko bolj kompleksna. Vzroki za čezmerno telesno maso so lahko številni: genetski, hormonski, zdravstveni, psihološki ali celo socialni. Lahko je posledica bolezni, zdravil, stresa, izgube, travm ali izključenosti. Ni zgolj rezultat nezdrave prehrane ali pomanjkanja gibanja, kot trdijo stereotipi.

Presoja na podlagi zunanjosti postane hitro kritična – in škodljiva. Družbena omrežja so preplavljena s predelanimi fotografijami, saj je današnja tehnologija tako napredovala, da z nekaj kliki povsem spremenimo sliko svojega telesa: zožimo pas, zgladimo kožo, zabrišemo strije in celo dodamo umetne obline.

A v tej množici na srečo obstajajo tudi drugačni. Veliko profilov imajo ljudje, ki prikazujejo resnična telesa. Gub, strij, celulita ne skrivajo. Take objave niso le dejanje poguma, temveč tudi olajšanja. »Zelo rada spremljam takšne profile, dobim občutek potrditve, da nisem edina,« dodaja sogovornica.

Profimedia

Oddaja My big fat fabulous life (Moje čudovito debelo življenje) na kanalu TLC že več kot desetletje spremlja življenje Whitney Way Thore, ženske z močnejšo postavo. Njena teža niha, od leta 2015, ko je tehtala 175 kilogramov, do lani, ko je tehnica pokazala 91 kg. Kljub predsodkom drugih je odločena živeti polno, samozavestno in javno življenje. Oddaja ne skriva težkih trenutkov – od zdravstvenih težav do čustvenih bojev – a gledalcem ponuja iskren vpogled v resničnost. Whitney ne išče sprejetja s hujšanjem, temveč z iskrenostjo.

Strah pred poletjem

Začne se že zgodaj – pogosto v otroštvu. »Ko sem bila majhna, so mi vsak dan omenjali mojo težo. Naj jem malo manj, saj sem si vendar včeraj privoščila čokolado. Nisem razumela, a sem ubogala,« pove sogovornica. Pred vsakim poletjem jo je bilo strah – kopalk, plaže, pogledov. »Nosila sem kopalne hlače, pozneje enodelne kopalke. Danes pa ne grem na plažo brez dvodelnih. Ne skrivam se več pod brisačo, rada se sončim. Vseeno mi je, če me kdo vidi takšno, kakršna sem.«

Prijatelji so jo sprejeli. Bila je zabavna, odprta. A kljub temu se ji je zdelo, da izstopa. Imela je prijateljico, ki je zelo shujšala. »Vsi so jo hvalili, mene so primerjali z njo. Nihče pa ni vedel, da je zapadla v depresijo in se silila bruhati. Vsem je bila vseeno za njeno počutje – pomembno je bilo le, da je shujšala,« dodaja sogovornica.

Vsi so jo hvalili, nihče pa ni vedel, da je zapadla v depresijo in se silila bruhati. Vsem je bilo vseeno za njeno počutje – pomembno je bilo le, da je shujšala

Slavni niso imuni

Tudi številne znane osebnosti se spopadajo s pritiski zaradi videza. Avstralska igralka in producentka Rebel Wilson se je dolgo borila z odvečnimi kilogrami, čeprav je trdila, da je odvečna teža sploh ne moti. Leta 2020 je v pogovoru s televizijsko voditeljico priznala, da je za hujšanje uporabljala tudi zdravilo Ozempic, sicer namenjeno sladkornim bolnikom. Presenetilo jo je, kako zelo je ljudi začela zanimati šele po izgubi kilogramov – čeprav je že prej imela uspešno igralsko kariero in kar dve diplomi.

Kolumnistka Rebecca Shaw pa je v odzivu na sodobne trende zapisala, da se ponavlja »fatfobija« – predsodki in sovraštvo do debelosti –  z začetka drugega tisočletja. Spomnila je na incident iz oddaje Australian Idol, kjer je sodnik pevki svetoval, naj »shujša ali se oblači drugače«. Avtorica opozarja, da se predsodki proti debelim ne kažejo le kot odkrite žalitve, temveč se skrivajo tudi v filmih, modnih idealih, vplivu slavnih osebnosti in normalizaciji zdravil za hujšanje. »Fatfobija ne povzroča vitkosti – povzroča sram, samoprezir in tiho uničevanje lastnega telesa,« meni.

Zdravje

Nova vloga zdravila za hujšanje: kar za polovico manj migren

Tišina, ki teži

Čeprav se o slabi telesni samopodobi največ govori v zvezi z ženskami, tudi moški občutijo močan pritisk glede videza, le da o njihovih težavah z odvečnimi kilogrami redkeje govorimo. Negotovost zaradi lastnega telesa se pri njih pogosto skriva za humorjem ali molkom. Raziskave kažejo, da tudi moški čedalje pogosteje trpijo zaradi motenj hranjenja, kompulzivne vadbe, tesnobe in slabe samopodobe.

V svetu, kjer telo pogosto postane merilo vrednosti, pozabljamo, da je telo najprej dom, ne razsodišče. Ni tu zato, da ugaja, temveč da nas nosi skozi življenje. Samozavest se ne meri v kilogramih, mišicah ali oznakah »idealnega« telesa. Raste od znotraj – ko se začnemo spoštovati kot celota, ne le kot všečna podoba. »Nisem prepričana, kdaj sem postala tako samozavestna, kar prišlo je. Seveda ni vsak dan takšen. Imam dneve, ko se zaradi telesa ne počutim dobro in je pomembno, da se spomnim, da takšna pač sem,« pravi sogovornica.

Majhni koraki štejejo

Kako do pozitivnejšega odnosa do svojega telesa? Počasi, a vztrajno.

• Govorimo lepo o svojem telesu.
• Ne primerjajmo se z nerealnimi podobami.
• Gibajmo se zase, ne zaradi norm.
• Nosimo oblačila, ki nas osrečujejo.
• Obdajmo se z ljudmi, ki nas vidijo celostno.

Vsak si zasluži telo, v katerem se počuti varno, sprejeto in svobodno. Sprejemanje sebe ni cilj, temveč je proces, ki se odvija korak za korakom.

Z oblinami na modni brvi
V zadnjih letih je svet mode vse bolj odprt za raznolikost telesnih oblik – čeprav gre počasi. Med znanimi manekenkami, ki rušijo stereotipe, so:

• Precious Lee, ki redno pozira za Vouge in Versace.
• Tess McMillan, prepoznavna po rdečih kodrih in močni postavi.
• Nataša Mernik in Teja Vrbnjak Erbežnik (danes Tersten), ki sta leta 2018 pozirali v kopalkah za Lisco ter pokazali, da imamo tudi pri nas uspešne manekenke z večjo konfekcijsko številko. Mernikova tudi danes na družbenih omrežjih spodbuja ljubeč odnos do telesa in odpira pomembna vprašanja o samopodobi.

Znane Slovenke o svojem telesu

Kakšen odnos s svojim telesom pa imajo tisti, ki so pogosto pred kamerami in tarča neprestanih ocenjevanj?

Tinkara Kovač, glasbenica: »Žensko telo se skozi življenje spreminja in vsako obdobje je posebno. Spominjam se sebe v otroških letih, pozneje najstniških in še pozneje svoje zgodnje odraslosti. Večinoma sem bila v oblačilih, zapetih do vratu, in mi je bilo načeloma nerodno razkazovati telo, tudi v majhnih, minimalnih količinah. Sem pa razvila na odru neki lik, kot da bi bila nekdo drug, in preko tega lika se je začela zabava. Oblačila sem se v ekstravagantna oblačila, katerih namen je bil, da karseda podkrepi zgodbo, ki jo pojem. Odkar sem znana osebnost, me seveda opazujejo in ocenjujejo, to me kdaj moti, večinoma pa ne, ker je verjetno to ena taka čudna človeška lastnost.

Mama me je že zelo zgodaj naučila in sem to tudi hitro ponotranjila, da se ne smem nikoli ozirati na druge.  Počasi sem združila ti dve telesi v eno in se na današnji dan počutim najboljše v svoji koži, pa čeprav nisem več tako mlada. Mislim, da izvor dobrega počutja prihaja od znotraj. Ne, kaj je v trendu, ne, kar nam govorijo drugi, ampak kar mi smo, ko smo avtentični in brez mask. Lepota tudi izvira iz istega jedra. Na nas je, da živimo zdravo, da se gibamo, da smo veseli. In v čim večji meri bomo skrbeli  za svoje telo in ga imeli radi, lepše bo in bolj bomo mi.

Mateja J. Potočnik

Ne podpiram lepotnih operacij, ne podpiram ekstremnega ličenja v vsakdanjem življenju, umetnih nohtov, umetnih las ... Meni smo najlepši naravni. Prav žalostna sem, ko mlade, lepe punce vidim, kako si naredijo umetne ustnice in se ličijo, ko so pa že tako naravno lepe. Najlepši make up nam naredi topel objem, najlepši nasmeh nam nariše poljub in najlepšo frizuro veter v laseh.«

Alenka Kesar, novinarka in pisateljica: »Ljudje se z lastnim telesom ubadamo, ker je to naša najbolj vidna, otipljiva in ranljiva oblika identitete. Telo je prvo, kar drugi vidijo, še preden spregovorimo, še preden lahko pokažemo, kdo smo. In ker smo bili vzgojeni v družbi, kjer je telesa dovoljeno vrednotiti, meriti, ocenjevati po lepoti, starosti, teži, moči, smo tudi sami začeli verjeti, da nas telo določa bolj kot naše vrednote. Pritisk je ogromen. Vsi nosimo v sebi notranjega kritika – oblikovanega iz oglasov, medijev, komentarjev, primerjav.  Telo je po svoje tudi simbol uspeha, samodiscipline, mladosti, moči. In ker živimo v kulturi, ki nagrajuje zunanjo podobo, smo se naučili, da biti »v redu« pomeni biti »videti v redu«. To je nevarna utvara. Telo ni problem. Problem je naš odnos do telesa. In to je mogoče spremeniti, tako da o telesih, svojih in drugih, govorimo z več sočutja.

Seveda sem se tudi sama kdaj obremenjevala s svojim telesom. Skozi obdobja življenja se je moje telo spreminjalo, prilagajalo ciklu življenja in vedno se v njem nisem počutila dobro. Kot mlada sem bila izjemno vitka, ljudje so mi večkrat rekli, da sem presuha, da sem videti bleda in bolna in da naj več jem. V obdobju perimenopavze mi je teža poskočila in sem poslušala opazke, da sem se zredila, da moram paziti na hrano, na več gibanja. A predvsem sem morala paziti nase, da me družbena kritika ne bi pregloboko zarezala.

Ko sem se nehala ukvarjati s svojo podobo, sem kilograme postopno izgubila. V zadnjem letu kar deset kilogramov. Znova čutim, da sem to jaz v svojem telesu, kot bi odvrgla breme. Po mojem ima človek določeno število kilogramov, v katerih se počuti najudobneje. Zadovoljna sem, da sem jih znova našla.

Šimen Zupančič

Danes telesu rečem: hvala. Je nosilec mojih izkušenj, mojih spoznanj, bremen in sreče. Čedalje bolj ga poslušam in čutim, ko mi sporoča, da je čas za počitek. Ne sodim mu, ponosna sem nanj in rada ga imam, čez kaj vse mi je omogočilo, da sem šla. In kaj naju še vse čaka! Ne motijo me pogledi. Polnokrvna ženska sem, grem skozi vse stvari, skozi katere gredo tudi preostale ženske. Nisem nič več, ne nič manj. Moje telo je odraz življenja, ki ga živim, in svoje življenje imam zelo rada. Nimam težav niti z bikinkami niti s poletnimi oblačili. Vem, da sem dober človek. In to je vse, kar šteje.«

Domača lekarna

Naravni triki za prehrano v najbolj vročih dneh

Špela Grošelj, pevka: »Seveda sem se obremenjevala s svojim telesom. Kdo se pa ni? Sploh če si že od mladih let na očeh javnosti, kjer ima vsak nekaj za povedati. Bila sem predebela, premalo napeta, pa presuha, preveč nasmejana, premalo pokrita. Vse je bilo že 'narobe'. Ampak danes je  zame ozko mišljenje drugih tako zelo nepomembno. Moje telo je moje. Nosilo me je čez najtežje koncerte, preplesalo največje odre, preživelo zlomljena srca in se borilo z izgorelostjo.

Poleti si oblečem kopalke brez razmišljanja. Če se kdo zgraža nad celulitom, je to res njegov problem. Jaz bom medtem pila ledeno kavo, se smejala in pela na plaži. Ne tratim več življenja za to, ker nisem fotošop v živo. Moje telo je z mano vsak dan in jaz sem zanj hvaležna. Rada ga imam, tudi ko ni popolno. Ker je moje.«

Arhiv

Mateja Hojnik, spletna vplivnica: »Seveda sem se že kdaj obremenjevala s svojim telesom, po mojem ima vsak tak trenutek. Tudi marsikateri dieti sem podlegla, a so bile uspešne le kratkoročno ali sploh niso učinkovale. Pred nekaj leti pa sem celo shujšala za celih 50 kilogramov, brez pripomočkov, samo z ogromno gibanja in spremembo prehrane. Takrat sem spoznala, da biti postaven ni enako biti srečen in zdrav. Danes vem, da so druge stvari veliko pomembnejše v mojem življenju kot popolna postava. Da me ne definira številka na tehtnici.

Vedno si rečem: imam dve roki, s katerima lahko objemam, dve nogi, ki me nosita povsod, oči, da vidim vso lepoto narave, ušesa, da slišim glas mojih ljubih oseb, usta, da lahko povem, kaj mi leži na duši … zdrava sem. Kaj mi manjka??? Vse imam. Čutim poglede, kadar sem v kopalkah, ampak si jih razlagam po svoje, v smislu: občudujejo kopalke, v redu, saj imam res lepe. Pač naj gledajo, za to imajo oči. Če bi me motilo, bi verjetno ostala oblečena.«