Je La Josefina res raj na zemlji
Za svoje polletno popotovanje po Južni Ameriki nisem imela vnaprej začrtane poti, rezerviranih hostlov, še manj v Lonely Planetu podčrtanih obveznih znamenitosti in restavracij.
Seveda bi si bilo naivno domišljati, da sem bila v očeh domačinov v obiskanih državah – Boliviji, Argentini, Čilu in Urugvaju – karkoli drugega kot turistka, a sem se trudila, da vsaj čim manj tipična. Bolj kot zapovedim »treba je videti« iz vodnikov sem sledila lokalnim priporočilom in šla za nosom.
Pravzaprav je bilo moje edino pravilo, da se mi nikamor ne mudi in da si vzamem čas za spoznavanje ljudi in krajev. Čeprav me je, priznam, tu in tam zgrabil strah, kaj vse bom morda zamudila, sem se hitro pogovorila sama s seboj: tako daleč nikakor nisem šla zaradi všečkov in tudi ne zato, da bom drvela z ene točke na drugo z letali, ampak sem skoraj brez izjeme vztrajala pri prevozu z avtobusi.
Težave z dihanjem
Po prvotnem načrtu naj bi decembra 2022 zapustila Bolivijo, kamor sem iz Evrope z enosmerno vozovnico priletela novembra, ter s prečkanjem jezera Titikaka nadaljevala pot v Peruju in Ekvadorju. A so ravno takrat izbruhnili nemiri, obisk Peruja pa je bil odsvetovan.
Rahlo naveličana težav z dihanjem, ki na povprečni nadmorski višini 4000 metrov na Altiplanu, visoki planoti v južnoameriških Andih, kljub žvečenju kokinih listov niso pojenjale, sem nenačrtovano spremembo sprejela skoraj z olajšanjem ter se odpravila proti nižinski in vinorodni pokrajini Tarija na jugu. Tam sem se po nekajdnevni aklimatizaciji po dveh mesecih poslovila od Bolivije, kamor se bom v nadaljevanju pripovedi sicer še vrnila, in pot nadaljevala v Argentini.
Kmalu sem pripotovala do Patagonije, ki je sicer prekrasna, ampak januarja je v turističnih mestih, kot so Bariloche, Calafate ali El Chalten, vrhunec sezone in imela sem občutek, kot da sem na Bledu v najhujši poletni gneči. Ko se je izkazalo, da bo treba mizo v restavraciji rezervirati tri dni vnaprej, me je dokončno minilo. Po nizu res neverjetnih naključij sem se kot prostovoljka znašla v – reci in piši – raju na zemlji. Tako najraje opišem estancijo (v latinskoameriškem okolju veliko posestvo, na katerem redijo predvsem živino) La Josefina ob jezeru San Martin v Patagoniji.
Raj na zemlji
Glede na prej opisano je bil to kljub precej osnovnim bivanjskim razmeram zame pravi luksuz, saj razen prostrane narave in živali ter nekaj ljudi z estancije ne srečaš nikogar. Izjemoma je zaradi pobeglih konjev do estancije prijezdil mlad gavčo, sicer pa je prvi sosed oddaljen deset kilometrov. Posestvo, dostopno zgolj po večurni vožnji po makadamu in nato še s čolnom, vodi družina Smart, katere vizija je trajnostni turizem ter obnova uničene flore in favne. Narava narekuje večino aktivnosti, tudi povratek v civilizacijo, ki smo ga morali zaradi narasle reke zamakniti skoraj za teden dni.
Ko nam je končno uspelo, sem se vzdolž znamenite Rute 40 in s krajšimi postanki na obeh straneh argentinsko-čilske meje začela pomikati proti najjužnejšemu mestu na svetu, očarljivi Ushuaii, in Tierri del Fuego. Drevesa tam so bila obarvana v dih jemajoče jesenske barve, iz Kanala Beagle te pozdravljajo kiti in delfini, in od tam sem z zame enega najlepših letališč na svetu poletela proti enemu in edinemu Buenos Airesu.
Po tednu dni sem od tam s trajektom, ki redno vozi do mesta Colonia ali prestolnice Montevideo, odpotovala na nekajdnevni obisk Urugvaja. A se je ta, zopet nepričakovano, raztegnil na enomesečno raziskovanje te čudovite in gostoljubne dežele, ki mnogim Argentincem daje zatočišče pred kaotično argentinsko ekonomijo in omogoča anonimnost predstavnikom argentinskega, brazilskega pa še kakšnega jet seta. Čeprav živijo relativno mirno, obdani zgolj z lesenimi ograjami, je nemogoče ne opaziti tudi velike razslojenosti in še posebej na ulicah glavnega mesta številnih brezdomcev.
Skupnost pred posameznikom
Res je, da nisem imela vnaprej začrtane poti, sem si pa želela pobliže spoznati ženske skupnosti. In z obiskom staroselk iz skupnosti Ajmara se mi je ta želja tudi uresničila. Vse se je začelo s predbožično vožnjo na tovornjaku, ki je na kesonu prevažal rahlo razglašeno, a entuziastično skupino lokalnih glasbenikov, zraven pa smo najprej stali, pozneje pa zaradi dinamične vožnje čez drn in strn raje sedeli kulture željni potniki. Vozili smo se po mestu Sucre in ustavljali na različnih krajih s kulturno ponudbo.
Poleg ob galerijah, na koncertnem in cirkuškem prizorišču se je tovornjak naposled ustavil tudi pred Libre Río – s knjigami o družboslovju in antropologiji izjemno dobro založeno knjigarno, ki jo s sodelavci vodi Isaak Kukoc (drži, ima hrvaške korenine). Povedal mi je, da pripravlja doktorat iz skupnostne psihologije o ženskah iz staroselske skupnosti Ajmara, ki živijo nad rudnikom v Potosiju.
Skupnostna psihologija je sicer zelo razširjena veja psihologije v Južni Ameriki in laično bi ocenila, da se usmeritev v medsebojni vpliv posameznikov in njihovih družbenih okolij namesto osredotočanja na posameznika kot izolirano enoto pozna tudi v vsakdanu. Tega seveda ne morem znanstveno potrditi ali ovreči, lahko pa pripišem, da sem pozneje na poti iz čilskega mesta Punta Arenas proti Ushuaii na avtobusu spoznala dve študentki iz Španije, ki sta zaradi razširjenosti te veje in po drugi strani evropske osredotočenosti študija psihologije na posameznika odpotovali na študij v Južno Ameriko.
Staroselke, pozabljene od vseh
Tako sva se s Kukocem skupaj odpravila proti nekdanjemu središču svetovne srebrne mrzlice, kjer so v času kolonializma iz rudnikov izkopali milijone ton srebra, pri tem pa naj bi umrlo sedem (!) milijonov rudarjev, ki so jih španski kolonizatorji »uvozili« tudi iz Afrike. Nekoč zelo bleščeča, a prav zato še toliko mračnejša zgodovina Potosija se čuti na vsakem koraku in je težko opisljiva, s cinizmom cikličnosti zgodovine pa se človek srečuje na vsakem koraku.
Ko sva se vozila k ženskam, ki v kolibah brez pitne vode in na kontaminirani zemlji živijo pozabljene od vseh, so ob prašnih cestah ležali rudarji, popolnoma onesposobljeni od več kot 80-odstotnega alkohola, mimo njih pa so se v gromozanskih terenskih avtomobilih preživih barv vozili njihovi novodobni šefi, gazde. Ti oziroma njihovi šefi ne prihajajo več iz Španije, pa tudi ne iz ZDA ali Kitajske, kot bi nemara kdo mislil, temveč po večini iz držav, kot sta Kanada ali Japonska.
Na kakšnih 4500 metrih nadmorske višine sva se torej srečala s staroselkami, ki za delo vratark pred vhodi v rudnike, kjer delajo njihovi možje, zaslužijo približno sto evrov na mesec. Tam vzgajajo svoje otroke in Isaak jih večkrat na mesec obišče, zato da v celoti ne izpadejo iz družbene strukture, da jim pomaga pri ozaveščanju pravic, (samo)organizaciji in denimo nasutju (zdrave) zemlje za vrtove, na katerih pridelujejo zelenjavo za svoje otroke. Prizorov te (zgodovinske) krivičnosti, novodobnega kolonializma in zahodnjaške dvoličnosti človek ne pozabi in zato še toliko bolj razume ostre in pogoste kritike zahodnega sveta.
Zelena hiša
A vztrajnost pri tovrstnih projektih, tudi če so videti brezizhodni, lahko spreminja življenja. Navdihujoč primer tega sta ne samo v Boliviji, ampak tudi širše v Latinski Ameriki nedvomno Mercedez Zerda in od lani žal pokojni Javier Menzoza, ki sta bila za svoje delo na področju skupnostne psihologije tudi večkrat nagrajena. V Sucreju sem ju obiskala, da sta mi pripovedovala o svojem skoraj štiridesetletnem delu s skupnostjo Ajmara v Pampajasiju, predelu La Paza, kamor sem se odpravljala v naslednjih dneh. Obiskala sem namreč t. i. Caso Verde (zeleno hišo), neke vrste dom za starejše, v katerem so najprej bivale samo awichas (izraz za babice v ajmarščini), danes pa jim družbo delajo tudi achicos (dedki).
Samoorganizirana skupnost Comunidad de Aymaras Urbanos de Pampajasi (Urbana skupnost Ajmara v Pampajasiju) si sicer zasluži ločeno reportažo, pa vendar zgolj na kratko o njeni zgodovini: vse se je začelo, ko so se štiri ženske s podeželja, brez znanja španščine in osnovnega šolanja, pred štirimi desetletji preselile v mesto La Paz. Brez družine in podpore so se zanašale lahko le druga na drugo ter sčasoma s pomočjo zgoraj omenjenega, takrat mladega para skupnostnih psihologov ustvarile edinstven sistem skupnostnega bivanja, ki se je potem z leti razvil tudi drugod, v La Pazu pa imajo poleg Case Verde tudi vrtec.
Pri vodenju skupnosti njene uporabnice in uporabniki rotirajo vsako leto (zelo demokratično!), tako da se nihče izmed njih ne zasedi na položaju in da vsak med njimi prevzame odgovornost za svojo skupnost. In kar je še zelo pomembno, s svojim vodenjem ne odgovarjajo samo preostalim souporabnicam/kom, ampak tudi Pachamami — materi Zemlji.
Ukhamaw. Tako je.
Od mojega povratka se je v Južni Ameriki marsikaj spremenilo – Argentina ima novega (populističnega) predsednika, Bolivija tone v še globljo gospodarsko krizo, umrl je legendarni urugvajski predsednik Jose Mujica. A tisto, kar bo, upam, ostalo, je modrost, ki sem jo pogosto slišala v skupnosti Ajmara: ukhamaw. Tako je. V tem kratkem, a pomenljivem izrazu se skriva sprejemanje sveta takšnega, kot je, z njegovimi lepotami in krivicami, z življenjem in smrtjo. Potovanje me ni učilo iskanja odgovorov, temveč poslušanja. Včasih je treba preprosto obstati in si reči: ukhamaw.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
