Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vse življenje je povezan z naravo in svojo ljubezen do Krasa rad deli med srečne in ustvarjalne ljudi, ki tudi sami spoštujejo svoje korenine. Izpod peresa tega srčnega moža, ki svoje življenje posveča ohranjanju dediščine Krasa, je nastalo delo, podprto z več tisoč urami prostovoljnega dela, raziskovanja in zbiranja zgodb.

»Iz izgube oživi rod, iz poguma ljubezen, iz skrivnosti legenda.«

Z ženo Natašo, ki je soustvarjala pravljico, imata šest tibetanskih terierjev – tri samce in tri samičke, ki jima delajo živahno družbo na njunem kraškem posestvu v Lokvi. Tam živita in ustvarjata svojo kraško pravljico. Boris Čok je te dni ponatisnil tudi svojo prvo knjigo, pri ljubiteljih Krasa zelo priljubljeno uspešnico V siju mesečine. Ta mu je še posebej pri srcu, saj gre, podobno kot pri Kraški pravljici, za zapis zgodb iz prve roke – tako, kot so mu jih pripovedovali bližnji, sorodniki in vaščani. Obe knjigi sta izšli v samozaložbi in sta prava zakladnica za ljubitelje kraških običajev, legend in staroverstva.

Kako se je sploh porodila ideja o zgodbi, v kateri ima glavno vlogo kraški ovčar?

Z Natašo sva kampirala v kampu Trenta. Padal je dež. Nasproti naju je bil kamper s tendo, pod njo je ležal kraški ovčar. Opazoval sem prizor in porodila se mi je zamisel za pravljico, ki sem jo postavil v čas poselitve naših prednikov na Kras. Ustvarjanje ilustracij sem prepustil svoji ženi Nataši. Nit zgodbe izhaja iz pripovedovanja mojih prednikov iz Prelož, ki so nekoč imeli kraškega ovčarja Runa. Pripovedovali so mi, kako je nekoč, ko je trop volkov napadel čredo, sam zaščitil ovce. Boril se je proti ogromnemu številu volkov in jih sedem pokončal. Čredo je rešil, a je zaradi hudih ran na koncu poginil. Pokopali so ga in nad njegovim grobom naredili gomilo, ki še danes stoji.«

Estrada

Slovo dive: veliko več, kot Arsenova muza

V Kraški pravljici sicer ne nastopa Runo, ampak kraški ovčar Jaro. Glavni junak pa je mladenič po imenu Gaber.

Res je. Ime Gaber ni naključno. Gaber je drevo, ki bo vedno znova pognalo, tudi če ga večkrat posekamo. Gaber je sin staroselke Arne in Čestimira.

Kraška pravljica ima veliko skupnega z resničnostjo.

Da, v njej so opisani resnični kraji s Krasa, pa tudi nekatera stara božanstva, ki pomagajo pastirčku Gabru pri uresničitvi njegove želje – pridobiti kraškega ovčarja. Vse temelji na ljudskem izročilu staroverskih prednikov, sorodnikov in vaščanov, ki ga zbiram vse življenje.

V kateri čas ste postavili dogajanje?

V čas naselitve Staroslovencev na Kras. Želel sem prikazati njihov način življenja, verovanja in boj za preživetje. Pri tem je imel kraški ovčar zelo pomembno vlogo.

Mateja J. Potočnik

Pravljica obsega kar 61 strani s 34 ilustracijami ter je namenjena otrokom in odraslim. Posvečate jo kraškim prednikom in kraškemu ovčarju, edini slovenski avtohtoni pasmi pastirskih psov.

Res je! Ker ima poleg pravljične tudi zgodovinsko vsebino, je namenjena tako otrokom kot odraslim. Kraškim prednikom pa jo posvečam zato, ker sem na svoje prednike zelo ponosen. Bili so pridni, pošteni ljudje, ki so nas učili spoštovanja do živali in narave. Del tega je bil tudi kraški ovčar. Iz spoštovanja do njihovega garaškega dela pa sem očistil zaraščenosti enega najlepših kraških travnikov v Lokvi. Prav te dni je v najlepšem razcvetu. Tam bo nekoč tudi moj grob.«

Na naslovnici je upodobljen mladenič s kraškim ovčarjem. Kdo je to?

(smeh) Lahko bi bil jaz v mladih letih.

revija Jana