Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ni spodobno spraševati drugih, koga so volili, za kaj so glasovali, prav tako je nesmiselno razglašati, kako si se odločil sam – naša pravica je, da to zadržimo zase. Saj se itak vidi iz delovanja in medsebojne komunikacije, kam sodimo. Razen če seveda ne lažemo, kar je v današnjih časih moderno in po mnenju nekaterih vodilnih politikov tudi opravičljivo – besede so enkrat tako in drugič drugače, je izustil eden od zdajšnjih ministrov. Da ne govorimo o notarsko overjenih izjavah, označenih glasovnicah in podobnih neslanostih, ki pričajo, da je politika res kurba, na kar so namignili že antični filozofi in je ponovil tudi Marx. In če smo že v neke vrste bordelu, kjer se vse odvija tako hitro, da možganom ne uspe vsega pravočasno zmleti, bom tudi sama prestopila mejo korektnosti in priznala, da sem takoj prvi dan, ko so se začeli zbirati podpisi za zakonodajni referendum o (na kratko) politični policiji, šla na bližnjo upravno enoto. In podpisala. Bom razložila, zakaj.

Novela zakona o parlamentarnih preiskavah, ki jo je zdajšnji državni zbor sprejel v svoji rokohitrski maniri, namreč preiskovancem onemogoča, da bi o procesu že na začetku odločal pravosodni sistem – ali je torej smiseln in zakonit. Preiskovanec bi se po novem lahko šele po zaključnem poročilu parlamentarne komisije obrnil na sodišče, pomembno je omeniti, da dve tretjini takšnih preiskav ostaneta brez sklepnega akta – in obvisita v zraku. Preiskovanec torej ne more zahtevati sodnega varstva, lahko pa, kriv ali nedolžen, prenaša mesece in leta obtožbe, žalitve, podtikanja, orkestrirane napade z družbenih omrežij, lahko izgubi službo, družino in navsezadnje življenje, če parlamentarnega čarovniškega procesa ne zdrži.

Potencialne žrtve takšnih preiskav smo vsi, ki lahko zaradi številnih dejavnosti škodimo gospodarskim interesom, ugledu in varnosti države – še posebej če si politiki v maniri Ludvika XIV. domišljajo »država, to sem jaz«.

Politika

Janin uvodnik: brez poslušanja ni razumevanja

Recimo – če kritiziraš Stevanovićeve brutalne izjave, s tem oviraš demokratične procese in napadaš državni zbor. V tej parlamentarni godlji smo še posebej na udaru novinarji, ki ne delujemo v absoluten prid zdajšnji koaliciji. Nikogar ne zanima, da smo bili kritični tudi do mnogih ukrepov prejšnje vlade, ampak smo krivi, ker smo bili do nje preveč lojalni in smo pomagali Slovenijo spraviti na dno. Od koder jo zdaj mukotrpno rešuje nova opcija, ki zahteva zaradi kriznih razmer (najslabši smo na svetu) absolutno zvestobo.

Če bo zakon obveljal (in referenduma ne bo ali pa ne bo uspel), kaj torej čaka preiskovalne novinarje (pa nevladnike, sindikaliste, žvižgače …), ki svoje dejavnosti ne nameravajo opustiti? Parlamentarna preiskovalna komisija jim bo brskala po bančnih in davčnih dokumentih, po telefonih in računalnikih, vohljala za njihovimi družinskimi člani, prijatelji, poslovnimi partnerji, še posebej pikantno bo, če se odkrije kakšna zunajzakonska sentimentalna povezava, vse to bo pospremljeno z obilnimi komentarji v parlamentu, poslušnih medijih in neobvladanih družbenih omrežjih. Pritiskalo se bo na lastnike medijev, naj disciplinirajo svoje novinarje.

Metode za masaker na STA in RTV so že dobro znane, najprej jim je treba vzeti proračunski denar in ukiniti prispevek državljanov, potem nastaviti svoj kader, pa bo zadeva kmalu »urejena«. Novinarji, ki se ne bodo vdali in bodo še naprej ščitili svoje vire, kar je naša zakonita pravica in dolžnost, ker lahko le tako nepristransko obveščamo javnost, pa se lahko znajdejo na vešalih parlamentarne politične policije.

Gotovo se bo v našo nadzorovano politično kartoteko vpisalo tudi to, kdo vse se je podpisoval pod razne peticije in kdo je oddal podpis za referendum. Dragi veliki brat, ne trudi se z vohljanjem, jaz svoj »greh« priznam kar sama.

revija Jana