Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Piše: Prim. Jasna Čuk Rupnik, dr. med., spec. ped.

Ob izvajanju šolskih preventivnih pregledov gre vsako leto skozi preventivna sita pediatrov skoraj polovica vseh otrok osnovnih in srednjih šol. Pri marsikaterem je mogoče opaziti povečano stopnjo napetosti oziroma stresa, kot svoje počutje mladi kar pogosto sami opišejo. Pri nekaterih v višine odskočijo vrednosti krvnega tlaka, pri nekaterih mlajših ga zaradi nemirnosti še izmeriti ne moremo, nekateri se uprejo pregledu, nekateri kritizirajo učitelje in sošolce. Ob njih se v odmiku in osami skrivajo drugi, ki svojega stresa ne rešujejo z bojem, temveč z begom v umik ali zamrznitev.

A bi to bilo za pet? To vprašanje mi je že v mali šoli postavljala najina najmlajša. Še posebej pogosto pa mi je kazala svoje izdelke v prvem razredu. Starejša dva sta že dobivala ocene, njeno delo pa je bilo ocenjeno samo opisno. Kako odgovoriti? Njena pričakovanja so bila zelo velika.  

Če se počuti otrok v šoli in doma dovolj v redu, si bo želel – pa tudi sploh upal – doživljati uspehe. Vsi otroci jih potrebujejo, da si še naprej upajo raziskovati, nabirati znanje, sodelovati z drugimi, se družiti, se počutiti sprejete, spoštovane in še mnogo, mnogo več. Ustrezen odnos do uspehov je trdna pot v dobro socializacijo.

Odnosi

Vprašajte Evo: hčerka se vede, kot bi bila v drugem svetu

Tudi vprašanja neuspehov so kompleksna. Razlogi za njihovo boleče doživljanje so pri otrocih in mladostnikih številni. Mnogo bi jih, poleg izvorov doma, lahko našli v šolskem okolju, začenši s počutjem v razredu in z mestom, ki si ga zmore med vrstniki v danih razmerah ustvariti posamezno mlado bitje. Pri tem je v duhu pogojevanja dobrih socialnih odnosov zelo pomembna splošna klima v šoli. Pred dnevi me je na neki šoli vzradostil prijetno ilustriran plakat z zanimivo vsebino: POMOČ SOŠOLCU – Spoštovanje je začetek, komunikacija je pot, sodelovanje pa cilj. Ko bi le bilo takšnih misli po naših šolah več in bi imele možnost obroditi sadove!

Med lanskimi počitnicami sem z vnukoma razpravljala o knjigi 7 navad zelo uspešnih najstnikov. Sean Covey jo je napisal kot zanimivo nadaljevanje knjige svojega očeta Stevena z naslovom 7 navad zelo uspešnih ljudi. Pred desetletji sva jo brala z možem in o odnosu staršev do otrok pridobila kar nekaj dobrih nasvetov. Me je pa v letih, ko so bili najini še osnovnošolci in sem za svoj študij brskala po znanju iz teorije izbire in realitetne terapije, navdušila knjiga Williama Glasserja Vsak učenec je lahko uspešen. V moji praksi so me ta znanja pripeljala do mnogih lepih zgodb, v katerih se je dalo prepoznati ustvarjalno sodelovanje staršev in učiteljev pri tem, ko so – v prispodobi – iz šolskih jarkov uspeli potegniti tudi že precej blatne, raztrgane in polomljene človeške mladiče.

Zakaj pišem o tem ob bližajočem se koncu šolskega leta? Ker gre ob izvajanju šolskih preventivnih pregledov vsako leto skozi preventivna sita pediatrov skoraj polovica vseh otrok osnovnih in srednjih šol. Pri marsikaterem je mogoče opaziti povečano stopnjo napetosti oziroma stresa, kot svoje počutje mladi kar pogosto sami opišejo. Pri nekaterih v višine odskočijo vrednosti krvnega tlaka, pri nekaterih mlajših ga zaradi nemirnosti še izmeriti ne moremo, nekateri se uprejo pregledu, nekateri kritizirajo učitelje in sošolce. Ob njih se v odmiku in osami skrivajo drugi, ki svojega stresa ne rešujejo z bojem, temveč z begom v umik ali zamrznitev.

revija Jana

Od njih pridejo besede le redko. Če že, pa zadržano in zamolčano. Bolj ko jim je hudo, bolj to prikrivajo. Bežijo v prenajedanje, zaslone, pobege od doma. Pouku ne morejo slediti, če razmišljajo, da jih doma čakajo prazen hladilnik, brezposelna mama samohranilka, bolan ali kronično odsoten oče s tisoč problemi, ki jih utaplja v tradicionalni slovenski drogi ali pa kot dodatek še z nasilnim vedenjem kjerkoli in kadarkoli. In sem šele začela naštevati.

Vsak človek nosi v sebi tako ali drugače zapisane posledice zgodnjih in poznejših travm, ob katerih lahko vene, lahko pa ob njih tudi raste. Vse v skladu s prapočelom tega sveta. Da telo z odzivanjem na travme ustvarja svojo patologijo, postaja danes vedno bolj razumljivo. Brez ustrezne pomoči ustvarja paleto številnih kroničnih bolezni, ki jih pri otrocih in mladostnikih beležijo že pediatri. Kako zavreti to drvenje telesa in duha v propad, je izziv za starše, pedagoge, vzgojitelje, pediatre, policiste, gasilce, tudi sosede. Izpred desetletij se spomnim predavanja socialnega delavca Marjana Gorupa.

Navdušil me je z zgodbo o treh fantih, ki jih ni bilo v šolo več kot mesec dni, ko pa so se pojavili, je v stiski, kako ravnati z njimi, po pomoč pritekla sodelavka. Sprejel je odločitev: čez deset minut naj bodo na šolskem stadionu. Nima smisla, da gredo po tako dolgi odsotnosti k pouku. Pride tudi on, ko si obuje tekaške copate, da gredo skupaj na tek. Tekel je v tempu zadnjega, malce debelušnega fanta. »O, saj ti pa kar v redu tečeš,« je pripomnil čez čas. Potem je opazil solze. Zakaj neki!? »Mene ni do zdaj še noben pohvalil,« se je glasilo pojasnilo.

P. S. O svoji osebni zgodbi je nekoč pisala gospa, ki je pozneje postala psihoterapevtka. Zaradi prehudih sporov z mamo se je preselila k babici. Vsako jutro se je jezno pokrila čez glavo, ko je babi vstopila z nasmejanim »dobro jutro« in s »kako je lep dan« dvignila žaluzije. Nekega dne ob koncu drugega letnika pa je babici prebrala svojo projektno nalogo. Že med branjem je opazila, da babi posluša z vedno večjim zanimanjem. Ob koncu predstavitve pa je vzkliknila: »Ja, kako dobro si pa ti tole naredila! In to kar sama!?« Čutenje te iskrene potrditve je uporno najstnico katapultiralo med najuspešnejše dijakinje in pozneje tudi študentke.

Mateja Jordovič Potočnik