Šimen Zupančič

Po zgledu svoje šefinje Ursule von der Leyen se trudi delovati dostojanstveno in povezovalno, kadar gre za temeljne (evropske) vrednote človečnosti in demokracije, pa je nepopustljiva. Pred mesecem dni je proslavila 60. rojstni dan, po obdobju težkih preizkušenj pa uživa v srečnem zakonu. Čeprav ju loči velika razdalja, njen mož Henri Getaz z drobnimi razvajanji poskrbi, da zveza ostaja trdna.

Medtem ko se večina navadnih smrtnikov namaka v morju ali planinari, ste vi sredi zelo pestrega obdobja. Evropska unija je v svojevrstni krizi, za njeno vzhodno mejo še vedno divja vojna, Srbijo še vedno vodi avtokrat, posamezne države članice pa negodujejo zaradi večletnega proračuna, ki ga je nedavno predstavila Evropska komisija. Dela vam torej zlepa ne zmanjka.

Drži, Evropa je na zgodovinskem razpotju in razmere so precej negotove. Po mojem mnenju do bistvenega premika v teh razmerjih ni prišlo z rusko agresijo na Ukrajino, temveč z mandatom nove administracije v ameriški Beli hiši. Tedaj smo v Evropi spoznali, da smo v veliki meri prepuščeni sami sebi in da moramo določene zadeve postoriti sami, ker smo se znašli v položaju, ko mednarodno pravo ne velja več vedno – kot vidimo v primeru Gaze.

Poleg tega se moramo v EU pogovarjati o tem, ali so vse članice dejansko še polno delujoče demokracije ali ne, za nameček pa se srečujemo z valom desnega populizma in dejanji določenih članic, ki nasprotujejo širitvi. Močne zunanje sile spodkopavajo temelje EU. Danes tako že imamo hibridno vojno, ki poteka tudi prek medijev in družbenih omrežij in katere cilj je, da bi Evropi spodletelo.

Novi sedemletni proračun, ki ga je nedavno potrdila Evropska komisija, načrtuje bistveno povečanje sredstev za dvig konkurenčnosti gospodarstva in kmetijstva, v skladu s programom ReArm pa naj bi izven tega namenili še 800 milijard evrov za razvoj vojaške industrije. Pa je mogoče kupovati maslo in topove hkrati?

Krepitev vojaških kapacitet se, žal, zdi nujnost; tudi meni to ni najbolj povšeči, a tako je. Moja mama, ki je bila rojena leta 1932, je vedno govorila: »Dokler ni vojne, bomo vse zrihtali!« To je ponavljala tako vztrajno, da smo ji prigovarjali: »Mama, pa nehaj že s to vojno, vojne ne bo več.« Pa je bila – najprej leta 1991 v Sloveniji, nato pa še bistveno hujša na Hrvaškem in v Bosni.

Vedno znova torej spoznavamo, da se moramo pripravljati na vojno, če želimo imeti mir. Ob začetku mandata evropske komisarke sem si kot interno vodilo izbrala citat francoske feministke Simone Veil, ki je preživela holokavst, pozneje pa postala prva predsednica evropskega parlamenta. V svojem inavguracijskem govoru leta 1979 je dejala, da so vse države članice določene s tremi velikimi izzivi: »Z izzivom miru, izzivom svobode in izzivom blaginje, za katere je jasno, da jih lahko razrešijo zgolj skozi evropsko dimenzijo.« Zdi se, da smo na prva dva izziva nekako pozabili.

Šimen Zupančič

Na začetku ste omenili pretres, ki ga je povzročil vnovičen prihod Donalda Trumpa na položaj ameriškega predsednika. V kolikšni meri pozive po oboroževanju Evrope napaja strah pred njegovo nepredvidljivostjo, zaradi katere Bruselj čuti, da se ne more več zanesti na zavezništvo z ZDA?  

Ta bojazen je prisotna in dobro je, da se v tem kontekstu zavedamo, da bomo morali sami poskrbeti za svojo varnost. So pa znotraj EU mnenja deljena – v baltskih in skandinavskih državah ljudje ne dvomijo, da je, žal, prišel čas za ponovno oboroževanje. Temu je namenjen tudi skupni evropski obrambni program ReArm, nad katerim bdi novi komisar za obrambo Andrius Kubilius. Ko sem mu nekoč povedala, da s težavo izgovorim že samo besedo »rearm« oziroma po slovensko ponovno oboroževanje, me je pozorno pogledal in dejal: »Saj te razumem – nikoli nisi živela v Sovjetski zvezi.« V Sloveniji smo sicer prepričani, da Rusija ne bo napadla EU, v baltskih državah pa nam dopovedujejo, da so že tukaj. Tudi zato bi članice EU rade še precej bolj pomagale napadeni Ukrajini na vojaškem področju, pa žal nimamo teh kapacitet.

Srbski predsednik Aleksandar Vučić je javno pljuval po vas, ker ste si ga drznili opomniti, naj se obnaša malo bolj … evropsko. Na drugi strani pa so vam študentski vstajniki, ki se borijo proti njegovemu režimu, ob vaših sestankih z njim očitali, da v Bruslju podpirate avtokrata.

Žal mi je, da je predsednik Vučić deloval proti nekomu, ki želi Srbiji le najboljše. Ko sem v evropskem parlamentu izjavila, da še nisem povsem prepričana, da srbsko vodstvo misli resno s približevanjem države EU, sem imela v mislih številne izjave ne le Vučića, temveč tudi drugih vidnih srbskih politikov, ki se jim zdi pot v Moskvo za vojaško parado in poklon vojski, ki je napadla Ukrajino, nekaj povsem normalnega. Ni normalno – zdaj pa lahko celo slišimo, da namerava srbska vojska sodelovati s kitajsko na skupnih vojaških manevrih na Kitajskem.

To pač ne gre skupaj z besedami o hrepenenju po članstvu v Evropski uniji. Zato me včasih skrbi pot, po kateri gre Srbija; s svojo ekipo bom storila vse, da jo pripeljem nazaj na evropsko pot. Upam, da tako razmišlja tudi srbski narod. Ko so me nekateri obsojali, ker sem se sestajala z Vučićem, sem javno povedala, da študentski protestniki in protestnice od srbske vlade zahtevajo natančno to kot Evropska komisija.

Šimen Zupančič

Meni se je zdel Vučićev odnos do vas precej poniževalen, da ne rečem šovinističen.

Morda imate prav, a sama tega nisem tako doživela; politiki počnejo marsikaj, da dosežejo svoje cilje. Dejansko sem še največ šovinizma doživela doma v Sloveniji. 

Ko ste kandidirali za predsednico republike?

Tako je. Tedaj so me napadali, ker nimam otrok, pa ker sem poročena s Švicarjem in ker plačujem davke v Švici – ker pač živim tam in ker spoštujem zakon … Mnogi so mi metali polena pod noge in marsikaj sem morala prestati, na primer številne obtožbe, tudi takšne, da sem ruska agentka ali da sem bila sodelavka Udbe, pa da sem »luzerka« slovenske politične scene, potem ko sem odstopila oziroma sem bila odstopljena kot kandidatka za predsednico države. Bolelo me je, da se moram soočati s tako krivično, dobro organizirano kampanjo proti meni – in to iz domovine. Želim, da se me sodi po tem, kar znam in kar sem v življenju že storila, ne pa po tem, kako se pišem, kdo je moj brat ali katerega spola sem. Tisti čas je bilo torej šovinizma res veliko. Pa tudi v preteklosti, še zlasti ko sem delala za švicarsko korporacijo, kjer je patriarhalna miselnost vsake toliko udarila na plano. Moram reči, da je okolje v Bruslju s tega vidika manj toksično, kar je bila dobrodošla osvežitev.

Kakšna osebnost pa je vaša šefinja Ursula von der Leyen?

Močna. Povezovalna. Stroga. Je pa krasno delati z njo, ker vedno vem, pri čem sem. Tako kot jaz tudi ona ne sadi rožic in pove, tako kot je. Predvsem pa spoštujem, da se vedno trudi delovati povezovalno in presegati delitve. Kar v sedanji sestavi evropskega parlamenta, v katerem je kar precejšen delež predstavnikov in predstavnic desnopopulističnih strank, ni vedno lahko. Ko je parlament 10. julija glasoval o nezaupnici von der Leyen in je čisto sama zase sedela v prvi vrsti in poslušala očitke na svoj račun, sem jo resnično občudovala. Deležna je bila mnogih grdih besed in tudi zlonamernih podtikanj s strani tistih, ki želijo preoblikovati EU v orodje svojih sebičnih interesov, vendar je ostala dostojanstvena. Kljub temu pa je bila v svojem odzivnem govoru tudi borbena, kar mi je bilo všeč, in ko ji je bila izglasovana zaupnica, sem ji povedala, da sem ponosna nanjo.

Pred volitvami leta 2008 ste v Dnevniku naročili razvpiti oglas, v katerem ste ob koncu mandata prve vlade Janeza Janše naštevali, česa vsega se sramujete v slovenski družbi in politiki. Česa pa vas je sram v Sloveniji 17 let pozneje – in na kaj ste ponosni?

Ponosna sem na Slovenijo kot na sodobno, uspešno državo. Premalo se zavedamo, kaj nam je uspelo od osamosvojitve naprej – in to se ni zgodilo po naključju. Žal pa se večina javnosti bolj kot na te uspehe osredotoča na vsiljene delitve, s katerimi Slovenijo polarizira politika. V resnici se ljudje med seboj ne sovražijo, zato si želim politikov, ki bodo delovali kot pravi voditelji, torej povezovalno. Ne pa da nabiraš politične točke na račun drugega. Vsakdo nosi svoj nahrbtnik, v katerem so se nabrale različne stvari iz preteklosti. In vsi lahko delujemo v skupno dobro – kar se mene tiče, me ni treba imeti za sovražnico zgolj zato, ker sem, na primer, leta 2008 izjavila, da me je sram, da je določen zunanji minister zlorabljal službeni avtomobil za nakupovalne izlete svoje soproge. Takšno početje ni dobro in kot državljanka se čutim dolžno, da to povem tudi javno.

Šimen Zupančič

Kakšen pa je danes vaš odnos s premierjem Robertom Golobom, ki vam je svojčas preprečil, da bi postali predsednica države? Kako sta zakopala bojno sekiro?

Vedno si skušam dopovedati, da ima vsak človek svoje razloge za določeno ravnanje: kadar nekdo divja po avtocesti in rine vame, hupa in nori, pomislim, da je morda v hudi stiski, morda ravno pelje nosečo ženo v porodnišnico. Skratka, kdo sem jaz, da sodim in se jezim. Tudi v odnosu s predsednikom vlade sem tedaj skušala razumeti njegove razloge, in to mi je pomagalo. Kar ni vedno lahko, kajti izredno me prizadene, če začutim, da mi je bila storjena krivica. Ko je prišlo njegovo povabilo za kandidaturo za komisarko, sva se najprej povsem odkrito pogovorila; ponosna sem, da tedaj nisem čutila nobene jeze in zamere. Začutila sem, da tudi on iskreno navija, da bi Marta iz Čečovja pri Ravnah na Koroškem postala evropska komisarka. »Na dolgi rok se vse zgliha,« bi rekla moja mama.

Vaš soprog, švicarski diplomat Henri Getaz, je ob umiku kandidature za predsednico republike vzkliknil: »Danke, Golob!« Ob najavi nominacije za evropsko komisarko pa je bil bojda navdušen. Zdi se, da je po smrti staršev danes on – poleg vaših bratov – ključna opora v vašem življenju.

Henri me je podpiral tudi pri kandidaturi za predsednico, vendarle pa je bil olajšan, ko je videl, da ne bom šla v to. In drži – ob novici, da sem kandidatka za komisarko, je bil še bolj vesel od mene. »Greva v Bruselj, greva v Bruselj!« je navdušeno govoril. Sam zelo dobro pozna mesto, saj je v njem delal kar nekaj let. Res pa je, da moja služba ni najlažja z vidika najinega odnosa. Kot rečeno, sva sprva načrtovala, da bova živela skupaj v Bruslju, ker pa sem jaz toliko na poti, to ne bi imelo smisla, zato je ostal v Švici.

Kako pa vama uspeva zveza na daljavo?

Preprosto: z veliko ljubezni in dobre volje. Kadar je mogoče, pride k meni in me razvaja. Kadar sem sama in pridem zvečer domov po službi, za večerjo dostikrat pojem zgolj kos kruha in malo bratove domače salame, sir in kislo kumarico. Kadar pa je pri meni Henri, mi pripravlja hrano, ki jo imam najraje – v prvi vrsti solato, ki jo prelije s svojo famozno omako, na katero je prav ponosen. V glavnem zna skuhati vse, posebej rada imam še njegovo parmigiano iz jajčevcev. Posebej pa uživava v skupnih izletih in v športu. Za hribe nama žal zmanjkuje časa, me pa je vendarle uspel peljati na najvišji vrh v Belgiji – ki ima 620 metrov nadmorske višine. Pred tem sva v Švici že osvojila tudi štiritisočaka, tako da je to težko primerjati. So pa okoli Bruslja krasni gozdovi, po katerih se rada sprehajava. Najine ture so dolge nekje 15, 20 kilometrov, kadar sva na tesnem s časom, pa jo mahneva v park. Občasno si še privoščiva kakšen dober koncert, v poseben užitek pa nama je, ko zvečer v miru skupaj jeva na terasi mojega stanovanja.

Spoznala sta se leta 2018, poročila tri leta zatem. Torej vas je spremljal v posebej težkem življenjskem obdobju – poleg ločitve od prvega moža Aarona Marka sta vam v tistem času umrla tudi oba starša.

Drži, ata mi je umrl leta 2018, mamo pa smo pokopali tri dni pred poroko. Ne bi bilo poroke, a mama je želela drugače. Pri 89 je zbolela za levkemijo in vedeli smo, da bo v petih, šestih mesecih umrla. Z Henrijem sva jo vprašala, kaj naj z ohcetjo, pa nama je odvrnila: »Ne, ne, ne, vidva se kar poročita, ne ozirajta se name!« Dva dni pred slovesnostjo so jo odpeljali v bolnišnico. To je bil čas epidemije covida, ko so bila večja druženja tako ali tako prepovedana, tako da sva načrtovala zgolj hitro poroko na matičnem uradu.

Kljub temu me je grizla vest, ker se tega lotevava v času maminega odhajanja. Zato sva šla k njej v bolnišnico, na oddelek za paliativo v Slovenj Gradcu; tedaj že ni mogla več govoriti, le tu in tam je še pogledala proti nama. Rekla sem ji: »Mama, še enkrat te prosim za potrditev, da odobravaš najino poroko.« In je odprla oči, se obrnila najprej k Henriju, nato še k meni – in z roko pred vsakim naredila križ. To je bilo njeno zadnje dejanje, ko je še bila pri zavesti. Tako sva se poročila z njenim blagoslovom.

Te dni je minil en mesec, odkar ste dopolnili 60 let. Kakšna je bila fešta?

Prišli so vsa moja družina, vse prijateljice in prijatelji, organiziral pa je mož, ki je že mesece prej vse poklical in rezerviral vse potrebno. Krasno je bilo, prisrčno, dostojno in tudi ganljivo. Do tedaj nisem posebej proslavljala svojega rojstnega dne, ker se mi pač ne zdi neki poseben dan. Še enkrat več sem se zavedela, kaj resnično šteje v mojem življenju. Ponosna sem, da sem evropska komisarka, toda brez družine, prijateljev in soproga bi bilo moje življenje prazno.

Zavest o staranju in minljivosti pa vas ne vznemirja?

Ne prav posebno. Čeprav mi je prijateljica Irena, ki je tudi moja poročna priča, ves čas govorila: »Marta, po šestdesetem pa se vse obrne!« Resnično se počutim dobro in lahko rečem, da drži znamenita Einsteinova misel, da je vse relativno. Spomnim se, kako sem kot mlado dekle na Koroškem doživljala, ko sta moja starša praznovala abrahama – takrat sta se mi zdela stara kot Peca. (smeh) Mislila sem, da se nemogoče oblačita, nemogoče sta videti, skratka, zdela sta se mi starčka. Zdaj pa jih sama štejem šestdeset, torej še deset let nad abrahamom, in si mislim, kako lepo mi je, ker mi resnično ničesar ne manjka. Zdravje mi služi, imam službo, ki jo obožujem, ljubim in sem ljubljena … Ne moremo vplivati na leta, nemara pa lahko vplivamo na to, kako se odzivamo nanje. Lahko se skriješ pod kovter in se pretvarjaš, da čas ne teče – lahko pa se boriš.

In vsak dan plavate nad gladino, tudi dobesedno. Menda vsak teden še vedno preplavate po nekaj kilometrov?

Res je. Konec avgusta bom v Kopenhagnu sodelovala na znameniti plavalni prireditvi po tamkajšnjih kanalih Copenhagen Swim, na kateri bom simbolično predstavljala Evropsko komisijo. Jutri zjutraj me čaka nov trening. Saj bi tudi brez tega že preplavala tista dva kilometra, a če že grem na Dansko, potem bom dala vse od sebe. Drugače pač ne znam.

Šimen Zupančič