Shutterstock

Rak je zagotovo najmogočnejši nasprotnik sodobne medicine in bolezen, ob kateri zgolj ob njeni omembi slehernika oblije zona. Z razlogom – neomejeno širjenje malignih celic nemalokrat preraste v mrtvaški ples, ki je raku prinesel srhljiv sloves množičnega ubijalca. Številni izmed tistih, ki so prestali mučno zdravljenje, pa so ostali nepopravljivo poškodovani, oropani sposobnosti opravljanja nekaterih najosnovnejših telesnih funkcij. Zato ni čudno, da onkološki bolniki tudi zunaj domen uradne medicine mrzlično iščejo vse mogoče načine za zmago nad boleznijo; marsikdo ne najde izhoda, so pa tudi takšni, ki verjamejo, da jim je alternativa rešila življenje.

Med slednje spada skoraj sedemdesetletni sogovornik (njegove podatke hranimo v uredništvu), ki s svojo osupljivo zgodbo nikakor ne želi omalovaževati slovenskega zdravstva, še manj komur koli odrekati zaslug za tisoče rešenih življenj – želi le podeliti svojo izkušnjo in z njo morda komu podariti še kanček upanja. Ob tem je treba posebej poudariti, da je vsaka njegova beseda podkrepljena z dokumenti in izvidi, ki nam jih je tudi pokazal. Zaradi strahu pred nerazumevanjem, morda tudi posmehom, pa je v objavo članka privolil šele, ko smo mu zagotovili popolno anonimnost.

Shutterstock

Nisem hotel živeti z vrečko namesto mehurja

»Začelo se je, ko sem nekega dne opazil kri v svojem urinu,« pripoveduje. »Šel sem do osebnega zdravnika, ki me ni niti prav pogledal, temveč mi je preprosto predpisal antibiotike. Tako so me pacali skoraj štiri leta.« A njegovo stanje se ni prav nič izboljšalo, kar je logično, kajti ves ta čas so v njegovem telesu potekali drugačni, veliko nevarnejši procesi. Šele ko ga je po naključju pregledala mlada specializantka, neobremenjena z mnenjem predhodnikov, se je pokazalo, da je vrag odnesel šalo – zdravnica ga je takoj pod nujno poslala v urgentni center. V bolnišnici so mu odkrili zloveščo tvorbo na mehurju; odščipnili so jo in jo poslali na Onkološki inštitut v analizo.

»Patohistološki izvid govori za invazivni urotelni papilarni karcinom mehurja visoke stopnje malignosti, infiltrira mišično steno, suspektna limfangioza. Ugotovljen pT2 tumor sečnega mehurja,« piše v izvidu, ki nam ga pokaže sogovornik. Preiskava odvzetega tkiva je torej potrdila raka v drugem stadiju, za katerega je zdravniški konzilij na podlagi dodatnih preiskav ocenil, da je že prodrl v limfni sistem – od koder bi lahko v kratkem času po vsem telesu raznesel metastaze. V iskreni skrbi za bolnikovo življenje so mu zdravniki predlagali agresivno zdravljenje, kar naj bi bilo njegovo edino upanje za življenje: izrez celotnega mehurja in kemoterapijo.

»To bi pomenilo, da bi bil preostanek življenja pohabljenec – če bi sploh preživel,« danes zmaje z glavo. »Povsod bi moral hoditi z vrečko ob sebi, v katero bi kapljal moj urin. Pozimi bi mogoče še šlo, poletja pa bi verjetno preživljal za štirimi stenami; na morje ne bi mogel več niti pomisliti. Ob tem pa bi me zdelovala še kemoterapija …«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 32, 12. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana