revija Jana

»A jeste baš neki težak dan danas, je li?« me nagovori gospa za sosednjo mizo, tista z rogljičkom. Drobno se ji nasmehnem, ni mi do pogovora. A ona ne odneha: »Ma, šta čete, nekad je život na našoj strani, ponekad nam okrene leđa, pa opet nagrađuje nečim neočekivanim.« Pogleda me s svojimi svetlimi očmi in se nasmehne. Popravi bel slamnati klobuk, ki ga ima na glavi, in se nagne k meni: »Planovi koji se ostvaruju i drugi koji padaju u vodu, neočekivani susreti i rastanci brez razloga, gubici koji se ne nadoknađuju i voče, recimo tako, koje nam pada u krilo …« »Kakvo sad voče?« izdavim zmedeno. »Pa ovakvo kao što sam ja, recimo,« * se hripavo zasmeji in pomaha natakarju. Ne da bi me kar koli vprašala, naroči novi kavi za obe. Nič ne rečem, nič nimam proti še eni skodelici in tudi nobenih načrtov nimam, kaj bom sama s sabo. Rada bi šla domov, na otok me sploh ne vleče, ampak če sem že prilezla do morja, razmišljam, da bi bilo pa fino, da sem vsaj nekaj dni ob njem. Samo kje?  

Zaklepetam se z gospo, kaj pa naj počnem drugega. Pove, da ji je ime Danica, da dela v arhitekturnem biroju in da je trenutno na bolniški, ker se zdravi za rakom. »Sicer sem rojena Hvarčanka, a že leta z družino živim v Zadru,« pove. »Raka dojke sem dobila, ko sem bila najbolj zdrava. In to je bilo kmalu po mojem drugem porodu. Na dojki sem zatipala bulo, poslali so me specialistu, a je rekel, da so to samo mlečne žleze, ker sem ravnokar rodila, in ni razlogov za paniko. Naj pridem čez šest mesecev, so rekli, na kontrolo.« Z žličko pomeša kavo in počasi srkne temno tekočino. Mlajša je od mene, zdaj ugotavljam, vsaj deset let. Njene drobne in bele roke delujejo krhko in skoraj prozorno, skozi tanko kožo na dlani vidim, kako so se ji modre žilice razširile kot pahljača. »Zdaj mi je žal,« nadaljuje Danica, »da takrat nisem šla še po drugo mnenje. Nič me ni bolelo in počutila sem se dobro.« »Tudi jaz sem se tako počutila ob diagnozi,« dodam, »nič me ni bolelo in počutila sem se super, ko so me odprli, je bila pa katastrofa.« »Ja, podobno se je zgodilo tudi meni,« reče in v njenem glasu začutim grenkobo. »Ko sem prišla na ponovni pregled, so me poslali na ultrazvok in zdravnik je rekel, naj se takoj zglasim na onkologiji. Grozno sem se počutila, morala sem na operacijo, patološki izvidi so bili zelo slabi. Čez dober mesec sem spet morala na operacijo, da so očistili ležišče tumorja, predpisali so mi tudi obsevanje in mislila sem, da je to to.« »Pa ste bili potem v redu?« vprašam, čeprav v sebi že slutim odgovor. »Po dveh letih so mi na redni kontroli na magnetni resonanci spet odkrili spremembe v dojki in predlagali biopsijo. Takrat sem se odločila za mastektomijo.« Danica utihne, nastopi mučna tišina. Nič ne rečem, ne najdem pravih besed. »Veš, to je bila izključno moja odločitev, da se rešim teh težav in da se ne vračajo več. Ampak moje telo ni hotelo sprejeti enega od vsadkov, morala sem znova prestati dve operaciji, presajanje kože, na koncu sem odnehala. Medtem sem ugotovila, da zamujam z ginekološkim pregledom. Ginekolog je opravil test PAP in bil šokiran zaradi slabih izvidov. Po konizaciji so ugotovili, da gre za raka materničnega vratu, ki je popolnoma neodvisen od prejšnjega.« Ojoj. Prava mora. »Opravili so histerektomijo, odstranili so mi maternico, tudi limfo. Naslednje mesece po operaciji sem se počutila kar dobro.«                                                                                          

Na mizo prileti vrabček, brez strahu naredi nekaj korakov po površini mize, kot da naju ne bi bilo tam, s kljunčkom zagrabi sladko drobtinico rogljička in odleti. Danica se nasmehne in takoj zatem ji žalost prepoji besede: »Prišel je čas nove kontrole, takrat so mi odkrili metastaze na kosteh in neke pike na pljučih. Začelo so mi obsevati kosti, za pljuča so rekli, da verjetno ni nič. Imela sem srečo, ker sem se takrat obrnila na zdravnike v Zagrebu. Tam pa so ugotovili, da imam ogromno metastazo na sapniku in bi se lahko tako rekoč vsak čas zadušila. Takoj so začeli zdravljenje, prejemala sem injekcije za metastaze na kosteh, še vedno jih prejemam, nosim pa tudi specialni pas za hrbtenico, da mi ne poči, ker je v slabem stanju.« Z drobno roko seže proti vratu, odmakne ovratnik svoje bele lanene srajce in mi pokaže svetlo oranžen plastični trak, ki ga ima na sebi. 

___________________________________________________________________________________ 

 *
»Je pa danes prav naporen dan, a ne?«
»Ah, kaj hočemo, včasih je življenje na naši strani, včasih nam obrne hrbet, a nas potem spet nagradi s čim nepričakovanim.« 
»Načrti, ki se uresničijo, in drugi, ki splavajo po vodi, nepričakovana srečanja in slovesa brez razloga, izgube, ki jih ni mogoče nadomestiti, in sadje, recimo temu tako, ki nam pade v naročje …«

»Kakšno sadje?«
»No, takšno, kot sem jaz, recimo.«

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 32, 12. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana