arhiv občine

V najrazličnejših oblikah so povsod po svetu, od zahodne Evrope, preko Južne Amerike, vse do oddaljenih oceanskih otokov. Največ megalitov, je povedal hrvaški voditelj Krešimir Mišak v svoji oddaji Na robu znanosti, je na jugu Evrope, ogromno pa jih je tudi v Sloveniji, kjer jih med drugim raziskuje Aleš Homovec, ki ga je kot gosta povabil v svojo oddajo. Z dovoljenjem voditelja povzemamo, kar mu je zaupal.

Homovec, sicer predavatelj, ki se vrsto let ukvarja s celično medicino, je ves svoj prosti čas preživel v naravi in že takrat obiskoval megalite. Bolj je bil kamen koničast, raje je bil na njem. V njihovi bližini se je vedno dobro počutil. »Postali so mi zanimivi. Raziskujem po Sloveniji in na Balkanu,« je povedal. Megaliti nimajo samo religijskega ali astronomskega pomena, ampak tudi energijskega. Njihova energija pozitivno vpliva na počutje. Merimo jo lahko radiestezijsko – z nihalom, različnimi antenami, s tehničnimi pripomočki, kot je Gaussov meter (merimo raven magnetnih polj), lahko pa njihovo energijo občutimo tudi z rokami. Arheologi z Univerze Oxford so leta 1978 z Gaussovim metrom proučevali megalitske kroge. Ugotovili so, da ti kamni v okolje oddajajo pozitivno energijo, ki teče v smeri sever–jug, vzhod–zahod.

Zdravilna moč »slovenskega Tibeta«: Žusem

Popotovanje po Sloveniji sta Mišak in Homovec začela pri megalitih na Žusmu, kraju na vzhodu Slovenije. »Žusem je večji hrib, na katerem je več skupin megalitov. Na začetku so videti kot naravne skale, potem so pa že lepo razporejeni, vsi sevajo zelo dobro energijo.« O njih smo pred časom pisali tudi v naši reviji. Skoraj po naključju jih je odkrila Andreja Križan Lipnik. Danes privabljajo vse več ljudi, ki v njih prepoznavajo megalite, po katerih nam pradavni predniki podajajo brezčasna sporočila in življenjsko energijo. »Do uradne znanosti pa so prav tako zadržani, kot je ta zadržana ob njihovih trditvah o svetišču, ki odraža pozabljeno trinajsto astrološko znamenje kačenosca in skozi katero naj bi bil mogoč dvig v nadsvet,« je v uvodu v članek takrat zapisal kolega Vasja Jager.

Nadaljevanje prispevka vas čaka v poletni številki revije Jana.

revija Jana