revija Jana

Ne vem, ali mi ti novi rojstni dnevi pomenijo več kot tisti poprej, so pa drugačni, zagotovo, in tudi drugače jih praznujem. Če sem se prej na zabavo pripravljala tri dni in nanjo povabila najmanj deset ljudi, danes to opravim zelo na hitro, s tleskom sredinca in palca. Prav nič se ne pripravljam na letni jubilej, na nikogar ne računam, da me bo zabaval, in nobeno pospravljanje po žuru me ne čaka.

Da ne omenjam, kako je fajn, ko me po takšnem srečanju ob jutranji kavi za mizo ne čaka alkoholni maček. Alkohola ne prenašam (več) dobro in že po kozarčku vina me lahko boli glava naslednji dan. A se s to zmanjšano toleranco ne obremenjujem preveč. Pa saj je že neuničljivi Pero Lovšin, naš rock filozof, rekel: ko sem bil mlad, sem pil tri dni in bil en dan bolan, zdaj pa pijem en dan in sem bolan tri dni.

Naredim pa ob vsakem rojstnem dnevu neko hitro analizo zadnjega leta in si postavim cilje. Nekaj zanimivega sem ugotovila za mojo generacijo, to, po petdesetem letu. Če bi mladi vedeli, iz kakšnega materiala smo narejeni, nas ne bi ves čas provocirali, češ da nič ne razumemo. Mi namreč nismo samo generacija, ki je preživela tranzicijo – mi smo posebna forma preživetja. Trdi kot kruh, star teden dni. Poskusi nas zlomiti, ne gre. Hitri kot mamina copata, ki leti proti tebi s preciznostjo bumeranga.

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 2. december 2025.

revija Jana