Shutterstock

Dokler o tem le bereš ali pa ti tu in tam pride na uho, si najbrž težko predstavljaš, kako groba je lahko stvarnost. Da bi se prepričala, kaj se dogaja na zelenicah, sem obiskala štiri tekme. Je doživetje postreglo s pričakovanji? Ne povsem, kar je prav, saj ne moremo kar posploševati. Na prvih dveh turnirjih se denimo ni zgodilo nič posebnega, med tekmo selekcije U16 pa sem se iz športnega parka umaknila povsem pretresena. Dvakrat. Nekdanji slovenski nogometni reprezentant Marinko Galić pravi, da je ponekod tako napeto, da s svojimi tekmovalci zapusti prizorišče.

Shutterstock

Agresivni starši 

Tokrat navijači niso le mirno sedeli na klopeh, več je bilo glasnega komentiranja in agresivnega vključevanja v igro. Videla sem mamo, ki je zlivala sočne kletvice s takšno strastjo, da je bilo nemogoče slediti, komu vse jih namenja – jajca, kurbe in riti (v resnici je kričala besedo na p) so polnili napeto ozračje, dokler se družba na tribuni ni dvignila na noge. Dva očeta sta se nekaj prerivala in grabila za kapuce športnih puloverjev, v zrak so švignile pesti, kaj se je dogajalo na igrišču, pa niti ne vem – ob mrežasti ograji in pod nadstreškom je bilo preprosto preveč živahno.

»Je to običajno?« sem ogovorila starša, ki sta nekoliko stran spremljala dogajanje. Da je tole pravzaprav tekma, kjer se »še da zdržat«, se je nasmehnila mati, medtem ko je bil oče zgovornejši. »Tukaj kulture absolutno ni – na tekmah in treningih je ogromno sovražnega govora. Res katastrofa, kaj vse gledajo in poslušajo otroci. Moje izkušnje so, žal, zelo slabe. Sicer priznam, da sem kdaj tudi sam rekel kakšno neumno, a kar opažam, zlasti v Zasavju, je to, da je vedenje nekaterih staršev čisto na dnu. Potem so tu še ‘menedžerji’, ki mislijo, da bodo njihovi otroci postali novi Ronaldi in Messiji. Žal ni tako. Nogomet je pri nas še vedno do konca balkaniziran šport,« ni leporečil Tomaž, oče najstniškega nogometaša, ki mi je po tem, ko je izlil neprijetne izkušnje, zaupal, da imajo fantje kljub vsemu zdrav odnos do tega športa.  

»Dobra stran je, da otroci ne glede na vse radi prihajajo na treninge in tekme, se družijo, rastejo skupaj. Vseeno jim je lepo,« je skomignil, njegova soproga pa je pripomnila, da se v tej glasni družbi staršev ne počuti dobro, a da je v prvi vrsti pomembno, da se sin ukvarja z dejavnostjo, v kateri resnično uživa.

Gibanje

Najboljša terapija: hobiji, ki krepijo telo, duha in srce

Osebni arhiv

Starši si jemljejo preveč pravic

Opisano se sicer odvija po vsej Sloveniji, na kar opozarja vse več trenerjev. Da je stanje »na terenu« zahtevno, potrjuje tudi nekdanji slovenski nogometni reprezentant Marinko Galić. »Res je, starši si na otroških nogometnih tekmah vzamejo preveč pravic – in to ni le težava nogometa, temveč večine kolektivnih športov. Problem ni nov, traja že vsaj petnajst let. Odkar vodim svojo nogometno šolo, sem videl in osebno doživel marsikaj, zato me ne preseneča, da se razmere še niso uredile. Nemalokrat se je zgodilo, da sem moral s svojimi otroki zapustiti turnir, ker so razmere na tribunah, predvsem zaradi staršev nasprotnih ekip, postale nevzdržne,« razlaga Galić, ki na treningih in tekmah videva vse oblike neprimernega vedenja – od kričanja na lastnega otroka ter žaljenja otrok in trenerjev nasprotnega moštva pa vse do tega, da se starši znašajo nad otrokovim trenerjem, ker ni ravnal po njihovem okusu.

»O neprimernem odnosu do sodnikov sploh ne bi izgubljal besed. Pogosto se zgodi, da starši zaradi samoobrambnega odziva trenerja na njihove žaljivke povsem ponorijo in se verbalno spravijo nanj. Še huje pa je, ko pride do fizičnega obračunavanja med starši različnih moštev – medtem pa otroci vse to prestrašeno opazujejo,« pripoveduje.

Shutterstock

Otroci, ogledalo staršev

Otroci takšno vedenje vpijajo kot goba, hitro posvojijo odnos starša do drugih in način, kako se z njimi pogovarja. »Marsikoga bo moj odgovor razjezil, a povem iskreno, kot vidim že od začetka delovanja svoje nogometne šole: otroci so ogledalo svojih staršev in temu primerno se tudi obnašajo. Razlog za neprimerno vedenje otrok je pogosto v tem, da tako vedenje redno spremljajo pri starših, tako na tekmah kot doma. Poleg tega je treba upoštevati, da veliko otrok prihaja iz ločenih družin, kjer razmere pogosto niso preproste,« razmišlja sogovornik in poudari, da so po njegovem mnenju za neprimerno vedenje otrok odgovorni izključno starši in trenerji, ki vse to dopuščajo.

Zdravje

Šport, rast in boleče koleno – pogosta težava mladostnikov

Starševski izgredi seveda vplivajo tudi na trenerje, vendar Galić poudarja, da predvsem na tiste, za katere ni pomemben le rezultat, temveč tudi razvoj vseh otrok, ki jih trenirajo.

»Trenerji, ki razmišljajo podobno kot starši in za katere je glavni cilj zmaga, so pravzaprav le dodatek slabi sliki otroškega nogometa. V nekaterih večjih klubih imajo glede tega zelo jasna in stroga pravila – starši se jih morajo držati, sicer lahko svojega otroka preprosto izpišejo in odpeljejo v drugo okolje, kjer bodo lahko uveljavljali svoje ‘pravice’,« pojasnjuje.

Shutterstock

Sanje staršev so breme otrok

Zakaj pa so starši sploh postali tako impulzivni, tekmovalni ali celo agresivni? Marinko meni, da je razlogov več. »Predvsem je ta, da sami nikdar niso bili vrhunski športniki – če bi bili, bi vedeli, koliko dejavnikov se mora poklopiti, da posamezniku uspe. Svoje doda tudi ekstremna globalizacija nogometa. Mediji in družbena omrežja omogočajo hiter pretok informacij, neposredne prenose tekem in poveličevanje posameznih 'zvezdnikov', ki služijo stotine milijonov evrov.«

Vse to ustvarja vtis, da je uspeh dosegljiv čez noč, kar spodbuja nerealna pričakovanja, težava pa je seveda tudi prevelika želja staršev, da bi njihov otrok postal najboljši. »K temu prispevajo še trenerji, ki so obremenjeni z rezultatom na tekmi, ne pa z razvojem in napredkom vseh otrok.«

Nekateri mladi nogometaši so torej pod precej velikim pritiskom. »Krivičen bi bil, če bi vse starše metal v isti koš, toda mnogi se ne zavedajo, da s pritiskom na otroka – bodisi v športu ali v šoli –, povzročajo veliko škodo. Ko se začnejo tekmovanja, je zanje pomembneje, da bo njihov otrok dober, celo najboljši, ne pa, da je zdrav in srečen.

Marsikdo ne razume, da bi starši otrok z invalidnostjo ali drugimi zdravstvenimi težavami dali vse na svetu, samo da bi bil njihov otrok zdrav – da bi lahko tekel, se igral in užival v športu. Žalostno je tudi to, da se med starši pojavlja tekmovalnost: nekateri privoščijo drugim otrokom slabo igro samo zato, da bi njihov izstopal kot najboljši.«

Spoštovanje je družbeni problem

Razmere na nogometnih tekmah in treningih so bile pred desetletji povsem drugačne. Trenerji so tedaj še imeli avtoriteto, medtem ko je danes ta povsem poteptana. »Pred dvajsetimi in več leti so bili starši veliko bolj spoštljivi do trenerjev, saj so bili ti pogosto nekdanji igralci kluba, nekateri celo reprezentanti. Ves čas poudarjam, da bi morale otroke, stare od sedem do štirinajst let, trenirati klubske legende ali vsaj trenerji z nogometno integriteto.«

Galić nadaljuje, da ne smemo pozabiti, da so se v preteklih letih močno spremenili tudi družba, način življenja, vrednote in sistemi, ki so vplivali na odnose med ljudmi. Problem družbene kulture sogovornik pripisuje zlasti politiki, ki ljudem kroji življenje. Otroci, denimo, odraščajo v okolju, kjer starši kričijo na učitelje, trenerje, zdravnike …

»Šolski sistem je v zadnjih desetih letih popolnoma zatajil, saj so učiteljem odvzeli skoraj vse pristojnosti. V času našega odraščanja je bil učitelj avtoriteta, danes pa je pogosto le oseba, ki komaj čaka, da se pouk konča. Ne razumem, kako je mogoče, da učitelj ne sme več ukrepati, ko se otrok vede neprimerno ali celo grozi. Namesto podpore se že naslednji dan pojavijo starši z odvetnikom ali pa vzamejo pravico v svoje roke. Enako se dogaja v nogometnih sredinah – tudi tam trenerji včasih komaj čakajo, da se tekma konča, saj starši nanje, na sodnike in nasprotno ekipo pogosto stresajo vse frustracije, ki so se jim nabrale čez dan ali teden.«

Osebni arhiv

Primer dobre prakse

In kakšna bi bila rešitev te težave? Galić ostaja pri utrjevanju svoje avtoritete precej uspešen. Zna namreč prisluhniti, a hkrati postaviti mejo. Je razumen, prizemljen in zvest vrednotam, ki jih želi prenesti na mlade. S starši se pogosto pogovarja in jim jasno pove, kje so meje.

»Poudarim, da trenerji, ki delajo z menoj, niso dolžni vzgajati njihovih otrok, to je naloga staršev. Naša dolžnost je, da otrokom omogočimo, da vzljubijo ta šport, da se naučijo spoštovanja – do trenerjev, soigralcev in igralcev nasprotnih ekip – ter da se na treningih in tekmah vedejo po pravilih, ki veljajo pri nas. Povem jim, da bo vsak otrok napredoval, a ne vsi enako hitro. Nekateri imajo že prirojene motorične sposobnosti, drugi ne; eni imajo prirojeno nogometno inteligenco, ki pa nima nobene povezave z naravno. Če je otrok v šoli odličen učenec, to še ne pomeni, da bo razumel vsako nogometno vajo.« 

Dosleden je tudi pri opozorilih glede vedenja znotraj njihove skupnosti in na tekmah. »Moram poudariti, da sem izredno ponosen na starše naših selekcij – ne le, da upoštevajo moja navodila, temveč tudi znajo argumentirano opozoriti na napake nas trenerjev. Ja, tudi sam kdaj pa kdaj dobim ‘zaušnico’ staršev – in za to sem jim iskreno hvaležen.« 

Vsakdo naj se zazre v ogledalo

Starši s svojim vedenjem otroku pogosto povzročijo več škode, kot se zavedajo – četudi to ni njihov namen. Galić staršem polaga na dušo: »Zazrite se v ogledalo in se vprašajte, ali ste na tekmah res pozitiven zgled svojemu otroku. Potem se odločite, ali boste šli na tekmo spodbujat svojega otroka in njegove soigralce ali pa bi bilo bolje, da ostanete doma. Na vhodna vrata si lahko nalepite sporočilo: ‘Bodi otroku vzor in podpora, ne pa sramota!’ « 

Rešitev: zakonsko določen bonton in sankcije?

Kakšni prijemi pa bi bili učinkoviti v selekcijah, kjer so starši izrazito vročekrvni in nimajo posluha za spoštljivo komunikacijo? V tujini se tega lotevajo z uvedbo enotnih pravil vedenja staršev. Bi bilo to dovolj učinkovito ali bi morali iti še korak dlje? Zdi se namreč, da se bo kultura na tribunah lahko resnično spremenila le s konkretnimi ukrepi.

»Absolutno sem za to, da se po vsej Sloveniji uvedejo enotna pravila vedenja staršev – a le, če se jih bomo res vsi držali. Zaman je trud v posameznih klubih ali manjših sredinah, če na turnirju naletimo na okolje, kjer takšna pravila ne veljajo. Osebno menim, da bi morali zakonsko uvesti pravilo ‘Vedenje na športnih prireditvah’, po katerem bi bilo mogoče starše ali navijače, ki prestopijo mejo dostojnosti, ustrezno sankcionirati.«

Objavljeno v reviji Jana,  št. 45, 11. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana