Osebni arhiv

Ob klavirju je preživela večji del življenja. Kot radoveden otrok  je s prstki najprej pobožala strune violine in pozneje še tipke klavirja, po gimnaziji pa je postala predana študentka na akademiji. Danes kot umetnica z zvokom riše čustva in kot pedagoginja to strast prenaša iz roda v rod. To je Nena Dobnikar, pianistka in profesorica klavirja, ki z možem in hčerko živi na Trsteniku. Ni le izvajalka, temveč tudi varuhinja glasbene govorice. Njeni učenci in učenke se ne učijo le pravilnih not, temveč predvsem poslušanja – sebe, glasbe in sveta okoli sebe.

Pokukali smo v njen glasbeni svet, kjer se prepletata umetnost in ljubezen do poučevanja. »Glasba mi že od četrtega leta, ko sem začela v Glasbeni šoli Tržič igrati violino, pomeni smisel in tudi način življenja. Že na začetku osnovne šole sem vedela, kaj bo moj poklic: učiteljica violine ali pa klavirja. Pozneje sem se odločila za klavir, a violina ostaja zame najlepši inštrument,» pove Nena Dobnikar.

##PAIDBREAK##

Vsak učenec je svet zase

Diplomski študij klavirja je zaključila v Ljubljani pri zasl. prof. Dubravki Tomšič Srebotnjak. Magistrski študij klavirja je leta 2016 z odliko končala na Kraljevem konservatoriju v Bruslju pri prof. Danielu Blumenthalu, leta 2017 pa še v Ljubljani. Letos že tretje leto poučuje klavir in korepetira na Glasbeni šoli Jesenice, kjer je redno zaposlena. Pred tem je sedem let poučevala in korepetirala na umetniški gimnaziji v Kopru. »Zdaj imam štiri učenke v glasbeni šoli Jesenice in deset učenk v oddelku Kranjska Gora. Z glasbo sem v stiku prav vsak dan: doma vadim, igram in pojem, v službi pa poučujem klavir in korepetiram.«

Poučevanje inštrumenta se ji zdi zanimivo in tudi zabavno. Vsak učenec je svet zase, zato ima z vsakim individualen pouk, prirejen prav zanj. »Prav to je zame najbolj zanimivo pri poučevanju; da skušam spoznati učenčev način razmišljanja in mu prilagoditi poučevanje, torej ni rutine, gre za zelo razgibano delo.« Zelo rada jim postavlja vprašanja, jih spodbuja, da sami razmišljajo, poskušajo logično sklepati in iskati rešitve – da zbudi njihov talent.

Sicer pa pravi, da je za učenje klavirja veliko zanimanja. »Poleg kitare je to najbolj priljubljen inštrument, zato se število učenk in učencev vsako leto povečuje.«

Sreča

Potem nam razkrije še svoj notranji svet. »Zame sreča pomeni, da lahko živim tako, kot želim. Torej da je glasba del mojega vsakdana in da živim čim bolj neodvisno od nakupovalnih središč, trgovcev in vse nepotrebne navlake ter lahko čim več časa preživim zunaj v naravi, na naši njivi in pri naših čebelah. Kar precej resnice pa je tudi v našem pregovoru, da je vsak svoje sreče kovač!«

Če bi jo ljudje vprašali, kako naj bodo srečni, bi jim najbrž svetovala, naj poslušajo sebe. »Tišina je v glasbi zelo pomembna in prav tako v vsakdanjem življenju, ki postaja vedno bolj hrupno. Zato je nujno najti tišino, da sploh lahko slišimo sebe in drug drugega. Glasba je sreča, je univerzalni jezik, ki v srcu vedno odmeva prijazno in nežno, ker nam govori, tudi ko besede zmanjkajo.«