Mila Fatur Škof

Njen način izražanja, mediteranska neposrednost, sončnost in sočnost so jo od nekdaj klicali k pisanju. Ob izidu njene nove knjige Zdrava, v kateri popisuje pot svoje ozdravitve ter se iskreno sprehodi skozi izkušnjo telesne preizkušnje in notranje preobrazbe, sva se pogovarjali o tem, da je zdravje več kot le odsotnost bolezni. Je gibanje med telesom in dušo, med tišino in ustvarjalnostjo, med sprejemanjem in pogumom.

Njena nova knjiga Zdrava nas globoko nagovarja in ni še en priročnik o zdravju, temveč intimen zapis o poti k sebi – o tem, kako lahko iz bolezni vznikne modrost, iz bolečine ustvarjalnost in kako postane telo naš največji učitelj. Mojca verjame, da ne obstaja ena sama prava pot, temveč da jih je nešteto, in da je najpomembnejše, da se na pot sploh odpravimo. Pot do zdravja je pot v lastne globine, in prav zato meni, da je tudi najtežja.

· Kraljevo

Meghan Markle si želi nove kariere

Odnosi

Bralni užitki: Z vsakim koncem pride nova zgodba

Spoznali sva se na začetku novega tisočletja, ko se je ustanavljalo profesionalno Gledališče Koper. V komediji Carla Goldonija Krčmarica Mirandolina sva igrali navihani pajdašici in spletkarki. Veliko sva se pogovarjali, največkrat pa urili v intuitivnih zaznavah in branju astralov. Najino prijateljstvo danes šteje četrt stoletja, zato se bova tikali.

Kje začeti s potjo v globine? Ljudje smo zmedeni, tržišče cveti od nasvetov.
Na začetku te svoje poti sem bila prepričana, da moram najprej usvojiti neko določeno znanje, da moram prebuditi določene darove. Prepričana sem bila, da moram iti na to ali ono delavnico, dokler nisem na neki točki ugotovila, da v resnici moram začeti odmetavati stvari, luščiti, nekako priti do tiste svoje esence, do bistva. Da moram odvreči tako maske kot podedovane vzorce, pač vso navlako, in v resnici zame to ni bil lahek proces. Kajti soočati se s tistimi deli sebe, ki bi jih najraje zatajila, je bilo zame kar velik izziv, ampak vedela sem, da se moram prebiti čez to džunglo, če hočem priti do skrinje zakladov.

V bistvu gre za soočenje z lastno senčno platjo, za kar človek potrebuje pogum. A morda je sprejetje sence še težje kot samo odkrivanje in ozaveščanje. 
Mnogim ljudem verjetno ni prav jasno, kaj mislim, ko rečem, da je treba nekaj odmetati, se soočiti s to temno platjo sebe. Če odgovorim najbolj naivno ali pa najbolj preprosto: lep pokazatelj, kje si, je v opazovanju, katere stvari te vržejo s tira. Že v prometu sem opazila, kaj me hitro vrže s tira. Ali kako reagiram, če se mi kdo laže. Potem sem v tem samoraziskovanju ugotovila, da je v resnici vse tako zelo podobno obnašanju celic. Gledala sem oddajo o zdravju, v kateri so govorili, da morajo imeti določene celice receptor za molekule inzulina, da se nanje nekaj prime, da se na neko situacijo odzovejo.

In sem si rekla, okej, torej če me nekaj spodbudi k odzivu, moram tudi jaz imeti receptor za to. Če me vrže s tira nekdo, ki mi laže, je moja prva reakcija, jaz pa ne lažem. A v procesu sem si le morala priznati: Mojca, glej, če te tako zelo vrže s tira, da ti nekdo laže, ma jebat ga!, imaš nedvomno v sebi ta receptor. Rekla sem si, no, razmisli, kje se tudi ti kdaj zlažeš. Seveda najprej iščeš izgovore, češ saj to ni laž, jaz si pač to kdaj malce izmislim, zato da tu in tam zadevo malo omilim ali pa da popravim situacijo. Kajti če bi vedno povedala po resnici, bi morda bilo slabo sprejeto. V nekem trenutku si je pač treba priznati, kot to lepo pove Debbie Ford v knjigi Temna stran iskalcev svetlobe, da tudi v tebi prebiva lažniva Berta.

Mila Fatur Škof

Ob prejemu diagnoze je bilo sprva boleče.
Seveda, diagnoza mi je spodnesla tla pod nogami, sploh ker je bil sin Lev star sedem mesecev. Po mojem me ne bi tako zadelo, če ne bi bila bolna že v otroštvu, saj sem vedela, kaj to pomeni. V tistem trenutku se mi je zdelo, da nimam fizične moči, da bi se s tem spoprijela. Iz izkušnje iz otroštva sem vedela, koliko energije od tebe zahtevajo vsi ti posegi. Rekla sem si, moj bog, kako bom zmogla, saj sem čisto uničena od poroda, imam tri otroke, dojim! Vsaka mlada mamica ve, kako zelo si izžet od neprespanosti, dojenja, vsega. Da, to je bila kar velika klofuta.

Kako pa danes razlikuješ med ozdravitvijo in biti zdrava? Je zdravje zate več kot odsotnost bolezni?

Zame je bil eden ključnih trenutkov, ko sem bila sama s sabo in sem premlevala, kaj v življenju sploh zasledujem. Spraševala sem se, kaj zame pomeni biti zdrava, in sprva sem si seveda rekla, ja, to je odsotnost bolezni, a potem sem šla dlje in si rekla, poglej, cel kup ljudi je, ki niso bolni, ne potrebujejo zdravnika, a ko jih pogledaš, ne izžarevajo zdravja. Zato sem šla globlje in sem kopala, kopala, kopala ter prišla do zaključka, da zame biti zdrava pomeni biti res polno živa, strastna v življenju, predvsem pa biti iskrena, iskrena do sebe, svojih občutij, stvarstva nasploh. Biti zdrava pomeni polno živeti vse dele sebe in senco in sonce in solze in smeh, predvsem ostajati radovedna, raziskovati. Biti polno prisotna.

Tvoja knjiga nam nehote nastavlja zrcalo. Koliko pa ti danes pomeni stik s telesom, kako ga neguješ?

Zame je bilo telo prej španska vas, predvsem sem dajala poudarek mentalnemu delu, se pravi izobraževanju, knjigam, pa duhovnemu in srčnemu razvoju, medtem ko mi telo ni kaj dosti pomenilo. Ko pa sem drugič zbolela, sem si rekla, o moj bog, pa kaj ti ni jasno: že kot otrok si bila bolna, kako to, da nisi ozavestila, kako pomembno je telo. Na primer, že na faksu so mi diagnosticirali osteoporozo, ki sem jo potem s spremembo življenjskega sloga pozdravila, ampak jaz sem vmes rodila tri otroke, nisem se šla niti enkrat testirat, nisem pazila na zadosten vnos vitamina D, in zato ni čudno, da sem si spet pridelala osteoporozo.

Slovenija

Danica o zgodbi, ki je pretresla Evropo: Spletne prevare tudi ubijajo

· Domači

Zvezdnica serije Nemirna kri o lekcijah iz New Yorka

Kaj se je torej spremenilo?

Telesa ne jemljem več kot samoumevnega. Zanj si vzamem več časa, kdaj pa kdaj ga pobožam in vidim, kako mi paše ta dotik. Ne vem, zakaj mislimo, da nas morajo drugi božati, zakaj čakamo, da nas drugi objamejo … Potem se kar sama pobožam; pa ne gre za kakšne senzualne fore, ki jih gledamo na Instagramu (smeh), ne! Preprosto pogladim svoje telo in se mu zahvalim. Ko grem res vsako jutro na dvourni pohod čez Golovec, se zavedam korakov in si rečem, poglej, kako preudarno stopa moje telo. Skoraj eno leto delam tudi vaje za moč in osuplo opazujem, kako se mi s krepitvijo mišic krepi in postavlja tudi notranje jedro. Kot da bi me mišice še bolj osredinile.

Obe sva profesionalni igralki in veva, kako kruti znajo biti imperativi po dovršenem videzu. Kot bi zgolj mladost lahko odpirala vrata kariernim prebojem. Kako sprejemaš staranje telesa?

Mogoče bolj kot sama starost so me preoblikovali tri nosečnosti in porodi. Še najbolj se sprememba vidi na prsih, ko dojiš tri otroke. Prsi niso več take, kot so bile. S kožo po telesu sem imela kar srečo, ni bilo dosti strij. Obraz pa res negujem, zavedam se, da bi bilo fajn, če bi se lotila  tudi kakšnih tehnik preobražanja, kot sta gvaša in joga obraza, ampak priznam, da sem malo lena.

A ko te sprašujem o staranju telesa, me v bistvu bolj zanima minljivost. Diagnoza je bila pravzaprav dokončna. Če sem prav razumela, so zdravniki rekli, da ti ni pomoči. Na neki način so te že odpisali.

To je v resnici malo bolj zagonetno. Rekli so mi, da bolezen ni ozdravljiva. Lahko se ozdraviš s presaditvijo kostnega mozga, a to seveda za sabo povleče cel kup stvari.

Zame je presaditev odpadla. Zaradi zdravljenja v otroštvu sem vedela, kako burno odreagira moje telo. Preprosto sem vedela, da bi me presaditev pokopala. A če se vrneva k vprašanju minevanja – mene bolj kot vizualno, fizično staranje, ko se prej ali slej vsi zgubamo in se nam obraz povesi, zaposluje misel, sploh zadnje čase, o odhodih.

Morda zato, ker so začeli počasi, res počasi, odhajati ljudje, ki so bili del mojih profesionalnih začetkov. Ko sem se začela ukvarjati z gledališko in filmsko igro, so to bile pomembne figure, ki sem jih redno srečevala, delala z njimi, in zdaj vidim, kako počasi ali odhajajo ali pa so v fazi odhajanja. Priznam, težko gledam, kako se ta telesa sušijo, in si morda tudi zato rečem: Mojca, daj, živi tako, da se boš lahko, ne vem, sklanjala, da te ne bodo boleli vsi sklepi, pa da se boš na stara leta še lahko spomnila stvari. Bolj se ukvarjam s to temo kot z vprašanjem o starajočem se telesu in videzu.

Kljub tvoji gostobesednosti ima v tvoji knjigi velik pomen tišina. Zakaj jo potrebujemo, če želimo resnično ozdraveti, je to sploh izvedljivo v čedalje hrupnejšem svetu? Je tišina neki nujni medprostor?

mila fatur škof

Jaz ta prostor najdem v jutrih in po mojem prav zaradi tega hodim redno zjutraj v gozd. Ne toliko zaradi razgibavanja ali hoje, ampak prav po to, po ta prostor med vzdihom in izdihom. To je drugačna tišina, ni tišina, ko se zapreš v tiho sobo in imaš pač mir. Lahko bi rekla, da je to prostor niča, in zame je to najbolj zdravilen trenutek, ko res lahko pridem v stik s tem, kdo sem v resnici, s stvarstvom, z vsem, kar me obdaja, z zrakom, soncem, vetrom. V tej jutranji tišini razumem, kaj mi drevesa govorijo.

Neko jutro sem se res zgodaj podala v gozd in me je pretreslo, ker so prav ob poti požagali pet ogromnih bukev. Zdaj tam seva velika praznina, in ko sem zagledala te res ogromne štore, sem mislila, da mi bo srce počilo. Sedla sem najprej k enemu štoru in položila roke nanj ter začutila, da se mu moram v imenu človeštva opravičiti za to, da je padlo. Okrog štora je migotala bolečina tega drevesa. Potem sem se preselila k drugemu štoru, a tam nisem začutila ničesar več, mrtvo, kot da bi ga njegova zavest že zapustila. Tako sem šla do vseh petih štorov in je bilo prav zanimivo opazovati to dinamiko. Ti trenutki tišine se mi zdijo nujni, kot da res lahko le v tej tišini odmečem stvari, ki so za odmet.

Poznam te kot izjemno intuitivno bralko naših nezavednih zapisov, v svoji knjigi odkrito pišeš o skoraj neverjetni sposobnosti stika s preminulimi. Še nedavno bi nas razglasili za čarovnice in zažgali na grmadi, danes pa je tako priznanje v svetu, kjer verjamemo le otipljivemu, pogumno dejanje.

Ko sem se lotila pisanja, sem se vprašala, koliko sebe želim podeliti, ker sem se zavedala, da stvari, o katerih govorim, lahko pri marsikom sprožijo odziv, češ, ta je nora, potrebuje konkretno pomoč! Ampak potem sem si rekla, to sem jaz, to so moji darovi, to je moje življenje, jaz svet gledam skozi take leče. Ali je to prekletstvo ali dar, ne vem. Je pa to moje življenje in rada ga imam tako, kot je.

Ko sem bila pred leti v oddaji pri Zvezdani, je bila ena izmed stvari, ki me je najbolj pozitivno pretresla, ta, da so se gledalci in gledalke obračali name; pisali so mi neznanci, ki da že od malega vidijo in slišijo prav stvari, ki niso otipljive. Ti ljudje, ki so bili že tudi blizu 80 let, so vse življenje živeli s to skrivnostjo. Nikomur je niso zaupali, ker so se bali, da bi jih obsojali, jim rekli, da so nori. Mnogi so mi pisali, da sem jim s svojim pričevanjem končno dala dovoljenje, da v polnosti živijo sebe.

Če si želimo sveta, ki bi se razprl v drugačne širine, saj vidimo, kam vse skupaj teče, se moramo odpreti vsem tem plastem bivanja. Če torej hočem, da se moje izkušnje nekoga dotaknejo onkraj otipljivega, če hočem, da v sočloveku premaknejo nekaj, potem pač moram biti brutalno iskrena v tem, kar počnem. In če to pomeni, da bom zaradi tega fasala kakšno klofuto, naj bo tako.

Že pred mnogimi leti sem te vprašala, zakaj ne bi zdravila ljudi. Tedaj si rekla, da tega še ne čutiš.  Vem, da se izobražuješ, hodiš na večletno izobraževanje telesno orientirane psihoterapije. Se boš tega lotila v prihodnosti? 

Fascinantno se mi zdi,  da me ljudje pogosto nagovarjajo k temu. Celo ko sem bila na kakšnih delavnicah, so mi mentorji govorili, da bi se morala s tem ukvarjati, ampak jaz res delujem po principu, da se lotevam le tistih stvari, ki v meni sprožijo popolno radost. Ob misli, da bi se ukvarjala s kakršnimikoli oblikami terapije ena na eno ali pa s skupinskimi, za zdaj ne čutim te radosti. A puščam odprta vrata, lahko da me kdaj pokliče.

Ne le družina, tudi celotna skupnost je pomembna v procesu okrevanja, ozdravljenja. Klemen in družina sta ti v kritičnem trenutku stala ob strani.

Res je. In Klemen res ni posmehljiv. Namreč z ogromno ženskami se pogovarjam in povejo, da se jim partnerji posmehujejo, sploh če žensko zanima duhovna plat življenja. Mnogi jim govorijo, pa saj si blesava, nora, pa kakšne bluziš, kaj je s tabo!? Klemen pa je ustvaril zame varen prostor, gojil je zaupanje in res mi je dal prostor, ta mir, ki sem ju v procesu potrebovala.

Ljudje mi pogosto pišejo. Tako se mi je oglasila gospa, ki je imela raka, in seveda je bila scuzana od kemoterapij in od strahu pred smrtjo in je ogromno časa skušala preživeti sama s sabo, zato da bi se spočila, da bi meditirala. A njen mož je imel neprestano izpade v smislu, a misliš ti kaj pomagati, ali bom res za vse sam, a boš šla obesit perilo ipd. Saj sem ga skušala razumeti, tudi njemu ni bilo lahko, strah ga je bilo, da bo ostal oče samohranilec … Gospa mi je pripovedovala, da je hodila na psihoterapije, in namesto da bi se ukvarjala s sabo, s svojo grozljivo diagnozo, je na vsaki uri premlevala le to, kako se njen mož obnaša do nje. No, to res ni podporno. In ko slišim take zgodbe, sem vsakič še toliko bolj hvaležna za to, da je meni Klemen omogočil prostor.

Za konec, če bi knjiga spregovorila sama, morda v enem stavku, kaj bi rekla?

Drzni si, drzni si, drzni si.