revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Človeško telo je evolucijski ekvivalent vesoljske ladje in vrhunec naravne »tehnologije«, ki je tako zapletena in napredna, da je po več sto tisoč letih življenja z njo in v njej še sami ne razumemo docela. Takšen sistem je sposoben izvajati tudi najzapletenejša zaporedja gibov, premagovati še tako težke ovire, se prilagajati na še tako zahtevne okoliščine ter se sproti celiti, zdraviti in obnavljati – in to velja za slehernega med nami.

Potem pa so tukaj še ekstremni posamezniki in posameznice, ki s svojimi sposobnostmi tako zelo premikajo meje mogočega, da znanost ostrmi, vsega vajena evolucija pa zadovoljno dvigne roke in izjavi, da tukaj nima več česa dodati. Med takšne polbogove spada tudi slovenski kolesarski šampion Tadej Pogačar, z vidika psihofizičnih zmogljivosti brez dvoma eden najimpresivnejših med več kot 8,3 milijarde zemljanov in zemljank, ki je svoje sposobnosti znova dokazal na letošnji dirki po Franciji – in teh ne moremo označiti drugače kakor za nadčloveške.

Domači

Zgodba Zvoneta Kozamernika pretrese do srca

Najmočnejši med legendami kolesarstva

Na Pogačarjevih 176 centimetrov višine je razporejenih 66 kilogramov kosti, mišic in živcev, ki tvorijo enega najmočnejših in najbolj vzdržljivih teles na planetu. Tako izhaja iz podatka o tako imenovanem »pragu funkcionalne moči«, ki je opredeljen kot zgornja meja moči, s katero lahko neki kolesar vozi kolo dlje časa, ne da bi mu mišice preplavila mlečna kislina; po domače povedano gre torej za maksimalni napor, ki ga lahko prenaša, ne da bi se izčrpal.

revija Jana

Povprečni nedeljski kolesarji, ki so v zadnjih letih preplavili slovenske ceste, dosežejo prag funkcionalne moči pri kakih dveh ali treh vatih na kilogram telesne teže – to pomeni, da osemdesetkilski srednjeletni oča zmorejo nekje eno uro obračati pedale proti uporu okoli 150 vatov, nato je bodisi čas za pivce bodisi za infuzijo na urgenci. Telo Tadeja Pogačarja pa med mučnimi vzponi na francoske prelaze na vsak kilogram teže ustvari okoli sedem vatov (torej nad trikrat več!) surove moči in na tej ravni vztraja tudi dlje časa, ne da bi njegove mišice začela preplavljati mlečna kislina.

S tako herkulskim pragom absolutne moči se Tadej Pogačar ne dviguje zgolj nad navadne smrtnike, temveč tudi nad preostale kolesarske legende – Italijan Marco Pantani in Španec Miguel Indurain sta bila znatno manj vzdržljiva od njega in še ameriški goljuf Lance Armstrong ga z vsemi možnimi poživili ni presegel.

V sodobni zgodovini kolesarstva oziroma v zgodovini nadrobnih meritev telesnih zmogljivosti je šampionu s Klanca pri Komendi prišel blizu le njegov večni tekmec (in večni osmoljenec) Jonas Vingegaard, čigar telo iz kilograma svoje teže prav tako iztisne in nato drži okoli sedem vatov moči, toda ker je Danec okoli šest kilogramov lažji od Slovenca, je skupna moč njegovega telesa seveda manjša – pomemben podatek, ki razkriva vsaj del razlogov za Pogačarjevo prevlado. Še bolj občudovanja vreden je naš junak v sprintih; zbrani podatki nakazujejo, da je v kratkih, eksplozivnih sunkih proti cilju sposoben generirati 1100 vatov moči – s toliko moči bi mikrovalovna pečica v 80 sekundah zavrela skodelico vode.

Poganja onkraj roba infarkta, spi kot vampir

Ko osupli komentatorji in očarana raja Pogačarja v en glas razglašajo za »stroj«, torej niso daleč od resnice. A to še zdaleč ni vse … Posebno čudo je njegovo srce, ki je pri črpanju krvi po vsem telesu zmogljivejše kot marsikatera strojna črpalka, saj zmore delovati tudi na obratih, pri katerih bi veliko večino ljudi že zdavnaj pobralo. Saj ste že slišali, da je kdo v šali pretiraval, da mu je nekaj (ali nekdo) nabil srčni utrip »na dvesto«? No, srce Tadeja Pogačarja med dirko redno presega to mejo, že kot najstniku pa so mu namerili maksimalni srčni utrip pri infarktnih 213 udarcih na minuto! Kadar počiva, je prav nasprotno – tedaj počiva z intenzivnostjo vampirja, ki lebdi na meji med tem in onim svetom; tedaj se njegov srčni utrip spusti tudi na komaj zaznavnih 37 udarcev na minuto.

Medtem ko se slehernik zadiha že ob nošenju vrečk iz bližnje trgovine, je Tadej Pogačar skorajda kot rajnki Chuck Norris, za katerega je gmajna sodila, da vdihne le petkrat dnevno. Kajti podalpski nadčlovek z enim samim vdihom svojih mogočnih pljuč vase spravi toliko dragocenega kisika kot cepelin. Povprečen moški njegovih let lahko v minuti vdihne maksimalno okoli 44 mililitrov kisika na kilogram svoje teže – Pogačar vdihne več kot dvakrat toliko, tudi do 96 mililitrov.

Tudi po tem podatku je na samem vrhu lestvice legend dirke po Franciji; petkratni zmagovalec Toura Miguel Indurain, človek, o katerem je njega dni dejansko šel glas, da so njegova pljuča prevelika za celovito rentgensko sliko, je zmogel »le« 88 mililitrov, trikratni šampion Greg LeMond je na vrhuncu vdihnil vsega 92 mililitrov, Armstrong pa 84. Tudi v razredčeni stratosferi najuspešnejših požiralcev zraka med kolesarji tako Pogačarju dela družbo le Vingegaard, čigar pljučna kapaciteta je menda za ušivi mililiter (pri moških pač šteje vsaka malenkost) boljša – še en dokaz, kako noro izenačene so mitološke zmogljivosti teles dolgoletnih rivalov.

Zgodbe

'Mali slovenski princ' Tadej Pogačar: Pravi moški nosijo roza

revija Jana

Skrivnosti genija

Kakopak Tadeju Pogačarju te zmogljivosti niso bile kratko malo podarjene, temveč jih je moral – in jih mora še vedno – razvijati in vzdrževati s treningi, ki so pravzaprav njegov način življenja; ta način življenja pa je takšen, da sklece, kvihtanje in tekanje prepotenih hollywoodskih junakov iz kultnih akcijskih filmov proti njemu delujejo kot nemarno valjanje po kavču. Kadar ravno ne vrti pedalov, Pogačar preživlja dneve v fitnesu, kjer krepi praktično vsako od več kot 600 mišic, kolikor jih premore človeško telo; ob tem izvaja še vaje za raztezanje, ki mu omogočajo, da med večurnimi etapami na tritedenski dirki vzdržuje primerno držo, ki podpira najboljšo tehniko kolesarjenja in zagotavlja optimalno dihanje.

Tudi pri slednjem ni prostora za nepopolnost; najboljši kolesar sveta tako ure in ure namenja dihanju s prepono, s katerim kar najbolje črpa kisik v pljuča. Tadej Pogačar že tako rekoč od otroštva, vsaj od 12. leta, živi za kolesarstvo; vse odtlej nad njim bdijo vrhunski trenerji, v njegovi zdajšnji ekipi Združenih arabskih emiratov pa za vsako, še tako mikroskopsko podrobnost njegovega treninga skrbi ekipa znanstvenikov na čelu z genijem dr. Inigom San Millanom, ki je v več kot treh desetletjih dela na tem področju v veliki meri dešifriral tudi najgloblje skrivnosti optimizacije človeškega ustroja.

Pojeste 76 banan v enem dnevu?

Končajmo s področjem, na katero se spoznamo vsi: hrano. Vsak izmed nas ve, da prazna vreča ne stoji pokonci – in napori, ki jih terja ena sama etapa dirke po Franciji, so tolikšni, da bi že v pol ure naluknjali še tako mogočni žakelj največjega požeruha. Med najnapornejšimi etapami Tadej Pogačar v vsega nekaj urah pokuri okoli 8.000 kalorij (tj. kakih 76 banan), kar je štirikrat več od dnevnih potreb povprečnega odraslega moškega.

Na takšen dan Pogačar zaužije 1,5 kilograma ogljikovih hidratov, 17 dekagramov beljakovin in osem dekagramov maščob, kar skupaj nanese količino, ki bi mu v drugačnih okoliščinah docela zamašila ožilje in zamastila organe, za skrajne napore vrhunskega kolesarstva pa je nujno potrebna. Tudi pri prehrani ni nič prepuščenega naključju; šampion se prav vsak dan v letu prehranjuje v skladu s strogimi smernicami, ki mu jih določajo nutricionisti njegove ekipe, na poseben prehranski režim pa preide že teden dni pred začetkom dirke.

Zgodbe

Realno življenje jeklenega moža Primoža Rogliča

Svetovno čudo

Dirka po Franciji z razlogom velja za najprestižnejšo v kolesarstvu – duševni in telesni napori, ki jih prestajajo tekmovalci, so resnično nepredstavljivi. In Tadej Pogačar z razlogom velja za najboljšega kolesarja zadnjih let, nemara pa že kar v zgodovini – njegove sposobnosti so v samem vrhu mogočega, njegova posvečenost športu je brezmejna, žrtve, ki jih sprejema v imenu doseganja legendarnih rezultatov, pa temeljite in vsakodnevne. Znanost potrjuje resničnost tega, kar gledajo naše oči, ko spremljamo Pogačarja, kako v pripeki in dežju, po ravnem in v klanec premaguje tekmece: pred nami je svetovno čudo z največjo lakoto po uspehu, največjo močjo in vzdržljivostjo, najzmogljivejšimi pljuči – predvsem pa z največjim srcem.

revija Jana