Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pred manj kot mesecem dni je v središču idilične vasice Čezsoča odprl vrata hotel, ki ni le nova turistična pridobitev, temveč tudi poklon zgodovini kraja. Nekdanji minister Janez Kopač in žena Miranda sta na mestu nekdanjega zadružnega doma, ki so ga po desetletjih potresov morali porušiti, ustvarila sodoben lesen hotel, v katerem je vsak detajl premišljeno zasnovan. V projekt sta vložila življenjske prihranke, veliko poguma in še več ljubezni do kraja, kjer se je začela njuna skupna zgodba.

Za hotelom je bila po drugi svetovni vojni meja med Jugoslavijo in Ameriko, v recepciji pa je na policah veliko predmetov, ki pričajo o bogati zgodovini teh krajev, pa tudi vsi detajli so narejeni natančno in z veliko ljubezni. Hotel je od odprtja pred manj kot mesecem dni ves čas poln. Domači in tuji ljubitelji neokrnjene narave in aktivnega življenja so tu našli svoja nebesa. Gostitelja, ki se ne ustrašita nobenega dela, jih z veseljem sprejmeta. Kadar opazita, da je treba kaj še izboljšati in postoriti, pa tudi priskočita na pomoč ter postrežeta goste.

Slovenija

Prisluškovalni center v osrčju Postojne: kaj se je dogajalo za kulisami?

Robert Balen

Prve ljubezni ne pozabiš nikoli

»Odraščala sem v Izoli, na Bovškem pa preživljala počitnice, praznike in še dosti drugih nepozabnih dni. S starši smo pogosto obiskovali nono v Čezsoči, takrat zaspani vasici v prekrasni naravi ter s prijaznimi, srčnimi in zelo gostoljubnimi ljudmi. Ti so bili zelo povezani in so si pomagali, kar počnejo še danes. Za nas otroke je bil to pravi raj: potepali smo se naokoli, pasli krave, šli v gozd, se kopali, raziskovali, se šli zemljo krast, pa kavboje in Indijance, čisto drugače kot na morju,« se spominja Miranda, ki je kot otrok tudi nastopala v zadružnem domu sredi vasi.

V Čezsočo je zahajala tudi pozneje kot študentka ekonomije v Ljubljani. Nad očetovo rojstno vasjo in njenimi lepotami je navdušila tudi svojega bodočega moža, študijskega kolega Janeza. V mirno dolino sta hodila študirat za izpite, obenem pa oblezla vse hribe v bližini in smučala na Kaninu, ki zdaj že leta tako žalostno sameva. Tudi pozneje, ko sta si ustvarila družino – imata tri otroke, Marušo, Miho in Matejo, ki so ju že štirikrat razveselili z nazivoma dedek in babica – so poletja preživljali v Čezsoči.

Turistična popotnica

Oba z Mirando sta od doma dobila tudi turistično popotnico. Mirandini starši so tako kot drugi domačini ob morju poleti oddajali sobe v hiši turistom in s tem zaslužkom omogočili otrokom študij v Ljubljani. »Moji so imeli v Mednu hišo in v njej oddajali sobe popotnikom, ki so se po stari cesti vozili iz Nemčije ali Skandinavije na Jadran, pa so na naporni poti počili za dan ali dva. Doma so me porabili za deklico za vse: pospravljal sem sobe, čistil, jih sprejemal, tako da sem si nabral tudi nekaj teh izkušenj,« pripoveduje Janez. Potem sta z Mirando pred več kot tridesetimi leti kupila staro hišo, jo obnovila in ob redni službi začela oddajati sobe turistom.

Turizem je bil takrat še v povojih in neprimerljiv z današnjim. Več turistov je prihajalo pozimi zaradi smučanja na Kaninu, kjer se sneg ohrani celo do prvega maja. »Zato je velika škoda, da se vsa ta leta ne moremo dogovoriti in obuditi smučišča,« je upravičeno kritičen Janez. Že prej, še bolj pa po njegovem zaprtju so se domačini hitro znašli ter dobro izkoristili vse naravne lepote. S pestrimi avanturami na Soči in okoli nje so privabili turiste, ki razbeljene obmorske kraje z veseljem zamenjajo prijetno svež alpski svet. Zadružni dom v Čezsoči je medtem propadal. Mimo njega je velikokrat kolesaril bovški župan Valter Mlekuž. Pred devetimi leti je Janezu in Mirandi predlagal, da bi kupila stavbo in ji vdihnila novo življenje.

Turizem

Življenje mladih sezonskih delavcev za kuliso luksuznega turškega letovišča

Robert Balen

Novo življenje

Stavba torej stoji v središču vasi, nasproti cerkve svetega Antona Puščavnika. Nekdaj je bilo na njenem mestu župnišče. Leta 1948 so ga vaščani s prostovoljnim delom dogradili v zadružni dom. V njem so bili gostilna, trgovina, kulturna dvorana, knjižnica, stanovanje za hišnika in prostori za potrebe lokalne skupnosti. Bil je duša družabnega življenja v vasi. »Žal pa so ga dodobra poškodovali potresi leta 1976, 1998 in leta 2004. Poškodbe so bile tako hude, da njegova obnova ni bila več smiselna. Več let je sameval in propadal, dokler ga nisva z Mirando leta 2017 kupila na dražbi. Razmišljala sva o obnovi, vendar je kar nekaj strokovnih analiz, ki sva jih pridobila, pokazalo, da ni smiselna.

Treba se je bilo odločiti tudi glede namembnosti. Ker že desetletja sobivava s skupnostjo, sva ji želela nekaj vrniti. Dolini močno primanjkuje domov upokojencev, zato sva sprva razmišljala, da bi v polovici doma uredili varovana stanovanja, v drugi polovici pa turistične namestitve. Vendar ko sva zaprosila za subvencijo in kredit, razpisni pogoji niso dovoljevali prepletanja socialne ter gospodarske dejavnosti. Tako sva se naposled odločila za hotel,« razlaga Janez, ki je pri njegovem nastajanju sodeloval z arhitekturnim studiem Strip lab. Stari dom so torej porušili in na istem mestu zgradili stavbo, ki ohranja osnovno podobo ter prostornino nekdanjega doma.

Počastitev zgodovine in prednikov

»Zunanjost stavbe sledi značilni podobi nekdanjega doma, vključno z napisom zadružni dom in oblikovanjem fasade, medtem ko notranjost ustreza sodobnim standardom bivanja, dostopnosti in energetske učinkovitosti. Predvsem pa smo ohranili dobrega duha preteklosti – Marjana Bevka, sina legendarnega pisatelja Franceta, ki je veliko časa preživel v domu in tu režiral številne prireditve.

Njegova hči Alida je dovolila, da se večnamenska dvorana imenuje po njem,« razlaga Miranda, ki je z možem skrbno nadzorovala gradnjo. Odločili so se za lesen objekt, katerega gradnja je cenovno primerljiva s klasično (na koncu se je sicer izkazala za dražjo), a je les bolj fleksibilen pri potresu, pa tudi sicer so pri gradnji stavili na naravne materiale. Zakonca sta bila nadvse zadovoljna z izvajalci: nekaj odličnih obrtnikov je v okolici, za vgradnjo zapletenih tehnologij pa sta morala iskati izvajalce po vsej Sloveniji.

Novice

Hotel, kjer stare knjige oživijo

Minister s predpasnikom

»Najprej so naredili temelje, potem pa z velikanskimi dvigali sestavljali stene kot legokocke. Do podstrehe je šlo hitro, sledili so še zahtevna dela pri inštalacijah in finalizacija. Sledili smo namreč tudi zahtevnim ekološkim certifikatom in že pred uradnim odprtjem hotela 20. junija dobili nagrado,« ponosno pove nekdanji minister, ki je po koncu funkcije deloval v gospodarstvu doma in v tujini ter bil tri mandate direktor Evropske energetske skupnosti s sedežem na Dunaju.

V avstrijski prestolnici živi še sedaj, ukvarja pa se s svetovanjem na področju energetike in klimatskih sprememb ter dela za vlade Moldavije, Ukrajine, Črne gore, Tadžikistana, Nigerije, Albanije, Srbije … Zaradi svojega dela je nenehno na poti, rad pa se vrača v Čezsočo, sploh poleti. Odkar je novi zadružni dom odprl svoje duri, poprime za vsako delo: velikokrat ga boste srečali s predpasnikom in pladnjem v roki, ko streže gostom, ki se jim niti ne sanja, kakšno funkcijo je nekdaj imel. Trajnostna je tudi kulinarična ponudba v hotelu. Na njihovem jedilnem listu so avtohtone bovške jedi, v baru pa ne boste našli kokakole in drugih predelanih pijač.

Varne službe za domačine

Janez in Miranda sta v hotelu dala priložnost številnim domačinom: v kuhinji, strežbi,  recepciji, pri čiščenju sob … Svoje delavce sta kot ena redkih zaposlila za vse leto, za nedoločen čas. Njihova prednost je tudi v tem, da poznajo bogato zgodovino bovških krajev ter gostom mimogrede postrežejo s številnimi zgodbami in legendami. Sezonski delavci so za delodajalce morda cenejši, vendar si lastnika hotela želita zadovoljnih zaposlenih, takšni pa so lahko le v varnih službah. Obenem so močno vpeti v lokalno dogajanje in ohranjanje starih šeg: vsako leto pripravijo kresovanje in kmečke igre, ki jih obišče veliko ljudi, letos bodo priredili tudi semanji dan, katerega tradicija sega še v srednji vek, ko so volili župana.

Na stojnicah bodo 19. septembra svoje dobrote prodajali domačini, uprizorili pa bodo tudi gledališko igro, ki bo ponazorila volitve župana: ko je tolminski grof prišel v Čezsočo, mu je vsak hišni gospodar prišepnil kandidata, ki ga podpira, nato pa je grof razglasil zmagovalca. Tega dne je pobral še najemnino za ribolov v Soči: izročiti so mu morali 18 kilogramov sira, da so lahko lovili ribe. Župan je imel pravico nositi kovano palico in soditi za manjše prekrške.

Penzija bo počakala

 Janez in Miranda sta sicer tik pred upokojitvijo, a jima ne manjka energije in idej za naprej. »Dejstvo bližajoče se upokojitve nama nič ne pomeni. Najprej morava vrniti dolgove, to pa bo zahtevalo še kar nekaj dela,« sta iskrena. Vendar ju ni strah prihodnosti. Tudi zato, ker jima otroci vedno priskočijo na pomoč. Starejša hči je angažirana v hotelu, mlajša, ki je zdravnica, tudi pozna vse skrivnosti delovanja hotela in rada pomaga z nasveti, sin, računalničar, pa je pomagal pri informatiki ter spletni strani. Starši so jim znali približati ljubezen do korenin in družinske dediščine in zdaj jo z veseljem prenašajo naprej.

revija Jana