Porazna slika za ženske

Sto najbogatejših Slovencev

Pogovarjajmo se o smrti

Ni strahu za kulturo

Hrvaški mediji so se v teh dneh na veliko razpisali o pravem fenomenu: Hrvatje čakajo v dolgih vrstah, tudi po več ur, da bi dobili vstopnice za kultno božično baletno predstavo Hrestač. Dobiti te vstopnice tam pomeni pravi prestiž. Ob tem si nismo mogli pomagati, da ne bi direktorjev naših kulturnih hiš vprašali, zakaj Hrvatje čakajo v vrstah na baletno predstavo, Slovenci pa, sklepamo, le še na kak novi iPhone – ali razprodajo v diskontni trgovini.

Razvajeni princ, najboljši argument za britansko republiko

Princ Charles, najstarejši vajenec na svetu

Sodba v imenu ljudstva: Dr. Ivan Radan je nedolžen!

Vsak je pristavil svoj lonček

Hčeri sem izpulila lase in pobegnila

Združenje staršev ukradenih otrok trdi, da so v Srbiji v zadnjih dvajsetih letih pred zlomom Jugoslavije iz porodnišnic ukradli in prodali 10.000 novorojenčkov, bolj trezni govorijo o številki 3000, toda tudi če bi bil en sam, je to dovolj in preveč.

Pri nas za tak denar ne bomo več delali!

Po skoraj dvajsetih letih tišine so koroški delavci v kovinski in elektroindustriji spet povzdignili glas in na oktobrskem shodu na Ravnah na Koroškem jasno povedali, da si zaslužijo pravičnejše plače, vsem razumljiv plačni sistem, da za delo med prazniki in ob koncu tedna 60 evrov nadomestila ni dovolj, da do konca leta minimalnih plač na Koroškem ne sme več biti in naj se moči resno usmerijo v zagotavljanje stimulativnih delovnih mest za mlade. Bodo Korošcem v boju za pravičnejše plače in bolj prijazno prihodnost sledili še drugi?

»Grozno je!«

Če nekateri rečejo, da je Črna na Koroškem skoraj na koncu sveta, je Koprivna še nekaj kilometrov naprej – proti koncu. Gre za naselje kmetij na nadmorski višini od 800 do 1400 metrov. Njihove bujne gozdove je konec oktobra opustošil vetrolom in nobena slika ali posnetek ne more pokazati, kako zelo. Kmetje pravijo, da se s ceste še zdaleč ne vidi obsežnosti razdejanja, šele ko se v svoje gozdove odpravijo peš, so soočeni z grozo. »Ata, raje ne hodi gledat!« je dejal sin s solzami v očeh očetu Juriju.

Planet umira, mi pa ...?

Obstajajo članki, ki si jih človek res ne želi napisati. Tale je prav pri vrhu tega seznama. A najbrž je vseeno treba vsaj zabeležiti, da je človeštvo v zadnjih petdesetih letih pobilo 60 odstotkov vseh v divjini živečih vretenčarjev? Torej v povprečju 60 odstotkov vseh populacij sesalcev, ptic, rib in plazilcev v divjini.

Čim bolj je rdeča, tem bolj je cenjena

Na obisku v obratu, v katerem proizvajajo papriko Kotany

Lahni drnec pred grizliji

Vsega je kriv Jack London! Sloviti ameriški pisec je s svojimi deli s pustolovsko vsebino tako očaral mojega očeta, pisatelja Ivana Sivca, da je ta že v svojih mladih letih sanjal, da bi nekoč obiskal »Londonovo« Aljasko. In jo potem tudi je: prvič je v to oddaljeno ameriško državo odpotoval pred trinajstimi leti, s še dvema svojima kolegoma, drugič pa jo je obiskal letos poleti.

Šokantna dejstva o antidepresivih

Neznosna lahkost predpisovanja zdravil, katerih poraba strahovito narašča, študij o posledicah dolgotrajnega jemanja pa sploh nimamo.

Podivjani ples neba in vode

Vreme je spet pokazalo, kaj vse lahko povzroči. In ljudje so znova pokazali, kaj vse zmorejo oni, kadar stopijo skupaj.

Mesto groze postaja mesto upanja

V njegovih očeh je nekaj prirojeno srhljivega – reptilskega, morilskega, nemara celo demonskega. To je očitno že iz fotografij, ob katerih se človek lahko samo zahvali stvarstvu, da mu ni bilo treba Warrena Jeffsa nikoli srečati v živo. Visoki in vitki mož si je v svoji preroški karieri nabral kar osemdeset žen, te so imele v povprečju vsaka po deset otrok. Prave posledice njegove tiranije postajajo vidne šele danes … Njegov prijem nad občestvom pa ostaja tako jeklen, da še vedno neposredno kroji življenja, čeprav že leta trohni v zaporniški celici.

Neverjetna bitja, ki ti odprejo srce

Tadeja Borštnar o plavanju z delfini

Kiropraktik me je poškodoval

Trije meseci neznosnih bolečin.

Trije pogledi na smrt

Smrt je neizbežna, povsem naravna. A to ne spremeni dejstva, da v nas prebuja različne, pogosto neprijetne občutke. Vsak jo dojema po svoje, nas pa je zanimalo, kako nanjo gledajo bioterapevt Marjan Ogorevc, ki bi mu lahko rekli kar oče duhovnih ved v Sloveniji, Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije, psihiatrinja in pediatrinja, ki je svoje življenje posvetila duševnemu zdravju otrok, ter Tonček Kregar, pevec glasbene skupine Mi2, zgodovinar in direktor Muzeja novejše zgodovine Celje.

Kako jim je uspelo?

Ena večjih težav v slovenskem zdravstvu so izgube bolnišnic. Zaradi njih trpijo tako bolniki kot zaposleni. Medtem ko so se direktorji izgubarskih bolnišnic nedavno sestali z novim ministrom za zdravje, da bi skupaj poiskali rešitev, se lahko vprašamo, zakaj si za zgled ne vzamejo tistih, ki so problem že rešile. Splošna bolnišnica Jesenice je, kot kaže, pravi naslov za to.

Znamo živeti s šakalom?

Novi živalski prišlek v Sloveniji

Plamen spomina živi v srcu

Hrvatice na pohodu proti bolečinam

Plaz je s svojim nastopom sprožila poslanka Ivana Ninčević Lesandrić, ko je v saboru pred kamerami pripovedovala o svoji boleči izkušnji med kiretažo po spontanem splavu. Pridružilo se ji je na stotine žensk, ki so v javnosti razkrile, kakšne so bile njihove izkušnje med izpraskanjem maternice po spontanem splavu brez anestezije, spregovorile pa so tudi o tem, kako se je medicinsko osebje do njih grdo in ponižujoče vedlo. Zdaj že neustavljivo gibanje – svojevrstna hrvaška različica gibanja #MeToo, ki pa tukaj ni nastalo zaradi spolnega nadlegovanja, temveč zato, da bi ženskam zagotovili dostojanstvene medicinske storitve – priča o neprofesionalnosti, neprijaznosti, grobosti in nesposobnosti hrvaškega zdravstvenega sistema. Zdaj ni več vrnitve. Ženske so na pohodu, javnost je na nogah.

Ni hujšega, kot če si pijanka

»V skupino sem prvič prišla po tem, ko so me z razbito glavo odpeljali v Polje,« se spominja prijazna in vitalna gospa, ki ji bomo za potrebe tega članka rekli Alenka. »Zaradi od alkohola sproženega epileptičnega napada so me doma našli v mlaki krvi. Takrat sem bila samo še kost in koža, povsem na koncu … Če bi nadaljevala s pitjem, bi to pomenilo neizbežno smrt.« Pri tem je bilo povsem nepomembno, da je bilo njeno življenje navzven videti popolno. »Imela sem krasno hišo, krasen avto in navzven bleščečega moža, v resnici pa me je privezal na zelo kratko zlato verigo in me pri pitju celo opogumljal. Moje pijanstvo mu je v resnici zelo ustrezalo, saj sem bila tako bolj obvladljiva. No, na koncu me je vseeno zavrgel.«

Velike spremembe v ljubljanski porodnišnici

Vsaka porodnica ima ves čas na razpolago epiduralno analgezijo!

V vsakem od nas se skriva biser

Sebastjan Kamenik, človek, ki gleda s srcem

Ah, kakšna lepa usoda

Luči v ljubljanski Festivalni dvorani so se znova prižgale, a tokrat so, kot vedno, ko je tam izbor za femme fatale v »režiji« revije Avenija (Media24), svetile drugače. To je zaznal vsak, ki mu je bilo dano začutiti utrip dogodka. Dame, ki so bile letos v najožjem izboru za femme fatale, svetlobo dobesedno izžarevajo. Odločno, a čutno in inteligentno, vendar nikakor prevzetno; srčno, a ne brezglavo ustvarjajo svojo usodo. Ki je ujeta v njihovo čarobnost ... Ah, kakšna lepa usoda! In kaj so ujeli snopi, ki so »tipali« po dvorani?