Že zdaj, torej le nekaj dni po tistem, ko je tednik Slobodna Dalmacija, ki ga je k temu spodbudil nastop Ivane Ninčević Lesandrić, objavil poziv bralkam, naj z javnostjo delijo svoje zgodbe, je dosežena začasna zmaga: v tem trenutku najbrž na Hrvaškem ni ženske, ki bi ji poseg izpraskanja maternice opravljali brez anestezije. Ni ga »junaka«, ni tako malomarnega ginekologa, da bi si drznil bolnico prikrajšati za anestezijo in bi ji poseg opravil »v živo«, hkrati pa jo še privezal za roke in noge, kot se je to, kot smo izvedeli, pogosto dogajalo. Danes je jasno, da deloma zaradi malomarnosti zdravstvenega osebja, deloma zaradi varčevanja v zdravstvenih ustanovah, najpogosteje pa zaradi pomanjkanja anesteziologov oziroma slabe organizacije dela in razporejanja anesteziologov po bolnišničnih oddelkih.

»Lahko rečemo, da smo skupaj dosegle nekaj velikega in da smo lahko nekaj časa mirni, mirni zaradi burje, ki je nastala, vendar pa moramo zdaj najti trajno rešitev,« je dejala poslanka Ivana Ninčević Lesandrič, ki je bila medtem še tarča besednega napada splitskega zdravnika. Ta jo je obdolžil, da laže, ob tem pa je pred kamerami navedel dodatne podrobnosti o njeni diagnozi, s čimer je, ne da bi za hip pomislil, da to ni prav, in v stilu vzvišenosti zdravnika nad bolnikom, kakršen očitno še vedno vlada na Hrvaškem, kršil zakon o zdravstvu. Vihar, ki se je razvnel, ni razburkal samo zdravstva, saj so zdravniki, ki so na visokih položajih v hrvaških bolnišnicah, neredko povezani s političnimi strukturami, tako da so poskušali posamezniki iz vodstvenih krogov, ki imajo na skrbi zdravstveni sistem, na vse mogoče načine zmanjšati razsežnosti afere. A zdi se, da niso ubrali prave poti, saj so njihove prazne besede popolnoma preglasile izjave žensk, ki so spregovorile o svojih osebnih tragedijah in javnosti predstavile tudi vse najbolj pretresljive podrobnosti. Cilj teh njihovih izpovedi je, da ne bi nobena ženska nikoli več med medicinskim posegom doživljala podobnega nasilja in ponižanja.

V samo nekaj urah je v uredništvo Slobodne Dalmacije prispelo na desetine in kmalu nato na stotine osebnih izpovedi. Vsaka od njih je življenjska tragedija. Trpljenje je za seboj pustilo posledice, ki jih ni mogoče izbrisati. Ko se je v dveh dnevih nabralo štiristo pisem, plazu ni bilo več mogoče ustaviti.

Plačaj! Pred nami je izpoved matere, obolele za rakom, ki je imela v enem letu štiri kiretaže in ki je morala ginekologu, zato da bi jo operiral v bolnišnici, v zasebni ambulanti plačati preglede. »To pismo je moj krik o grozotah, ki se dogajajo v hrvaškem zdravstvu. Omenila bom Split in Dubrovnik, ker sem v teh dveh bolnišnicah rojevala in imela kiretaže. Imam štirideset let in sem onkološka bolnica. Imam metastatski raka dojke, ki se je razširil na kosti, jetra, hrbtenico ... Zaradi hormonske terapije je nenehno prihajalo do odebelitve maternične sluznice in obilnega krvavenja, zaradi česar so mi morali večkrat izpraskati maternico. To so vedno počeli z lokalno anestezijo, ki zgolj malce ublaži bolečino ...« Ko so ji dejali, da ji morajo odstraniti jajčnike, je po neskončnih čakanjih v čakalnicah uvidela in izvedela, da je treba posebej plačati, če želiš poseg brez bolečin. Zdravnik, ki ga je v bolnišnici zaman čakala, je med delovnim časom zasebno ordiniral nekaj ulic stran od bolnišnice. Odločila se je, da bo plačala. Njeno življenje je viselo na nitki, ona pa ni bila več sposobna prenašati malomarnosti in neprofesionalnosti.

»To je samo nekaj utrinkov iz mojih dolgoletnih izkušenj z zdravniki. V glavnem so to lopovi, ki jim je mar zgolj za lastne interese, sočutja, empatije in človečnosti pa pri njih ne boste našli, četudi bi jih iskali z lučjo. Žalostno je to, kar se nam dogaja. Sprašujem se, ali bo kdo odpravil te nepravilnosti in nekaj spremenil.«

Vse ste popackali. Izpoved ženske, ki opisuje svojo lanskoletno izkušnjo v KBC Split, je tipičen primer odnosov, zaradi katerih so se ženske odločile protestirati: »Po dvanajstih tednih povsem običajne nosečnosti sem začela krvaveti. Krvavenje je bilo v resnici zelo močno in vedela sem, da mojega otroka najbrž ni več. Po treh urah čakanja je bila moja bela majica do polovice hrbta krvava, krvava sem bila po nogah in krvav je bil stol, na katerem sem sedela. Krvavenja nisem mogla nadzorovati, pa tudi vstati nisem mogla, da bi odšla na stranišče. Mož, ki je bil z menoj, je poskušal z vlažnimi robčki brisati kri, saj se je čakalnica že napolnila z ljudmi in vsi so zrli vame. Jaz sem neutolažljivo jokala, ker sem izgubila otročička in ker me je bilo sram, da me neznani ljudje vidijo v takšnem stanju. Mož je ponorel, začel tolči po vratih in kričati, da bom izkrvavela. Sestra, ki je stopila skozi vrata, pa me ni niti pogledala. Dejala je, da ne krvavim nič bolj kot druge ženske in naj potrpim. Čez pol ure so me sprejeli in sedla sem na stol za pregled. Vse okoli mene je bilo krvavo. Zdravnica, ki me je pregledovala, me je nadrla, češ da sem vse popackala. Ena zdravnica me je pregledovala, druga pa je stala nad mojo glavo – in ti dve ženski sta se prepirali, katera od njiju je opravila več kiretaž. Jaz sem ves čas jokala, onidve pa se za to nista zmenili in se ves čas prepirali, nato pa mi je tista, ki me je pregledovala, rekla: 'Gospa, plod vam je izpadel. Poglejte na tla.'«

Ne bo ti pobegnila. Sledila je kiretaža. Bolnica je prosila, naj ji dajo anestezijo, zdravnica pa ji je odgovorila, da to ni potrebno, ker je plod izpadel, tako da kiretaža ne bo trajala dlje kot dve minuti. »Dali so me na mizo pred operacijsko dvorano in že so me hoteli zapeljati vanjo, ko so zdravnico poklicali, naj pride na pecivo. 'Daj, pridi, saj ti ne bo pobegnila!' In pustili so me na tej mizi, in to prav pod klimatsko napravo. Čakala sem natančno eno uro in poslušala, kako se smejejo. Sestre so hodile mimo. Jezile so se, ker sem jokala, in mi tako mimogrede marsikaj navrgle, med drugim tudi to, da pač nisem edina ... S kiretažo se je začelo trideset minut najhujših bolečin v mojem življenju. Zdravnica se mi je na koncu opravičila, češ da je mislila, da vse skupaj ne bo trajalo tako dolgo, saj je zarodek izpadel. Na koncu naj povem, da sem že pred tem enkrat rodila in da sem znova rodila točno pred enim mesecem, a so bile porodne bolečine obakrat neprimerno manjše od tistih, ki sem ji trpela med kiretažo,« je končala svojo izpoved.

Strašna je izpoved ženske, ki je iz Sinja prišla na porod v Split. Po celi noči bolečin in poniževanja je na koncu zdravnici prisolila zaušnico ... Šele s tem je dosegla, da so ji začeli pomagati. S pomočjo vakuuma je končno rodila, otrok pa je bil ves moder zaradi pomanjkanja kisika in je imel otečeno glavico ...

Pozabljena. Neka Splitčanka je s temi besedami opisala najhujšo noč in najgroznejšo uro v svojem življenju: »Ob izpovedih drugih žensk sem tudi jaz zbrala pogum, da povem svojo izkušnjo. To dolgujem predvsem sebi in svoji deklici, pa tudi vsem drugim ženskam, ki imajo podobno ali še hujšo izkušnjo. Odločila sem se, da ne bom več molčala, da bom sama sebi priznala, da je bil moj prvi porod na žalost travmatična izkušnja, in to predvsem zaradi nekaterih članov osebja splitske porodnišnice. Spominjam se, da so mi prijateljice govorile, da si moram, če bom rodila v splitski porodnišnici, najti zveze, jaz pa sem ob tem odmahnila z roko, saj sem povsem zaupala zdravnikom in medicinskim sestram. Na žalost!«

Potem ko so ji pred porodom dali klistir, so jo pustili v neki sobi in nanjo – pozabili. »Od bolečin sem si pulila lase, opirala sem se na noge ginekološke mize in bila popolnoma zmedena. Nikogar nisem ne slišala ne videla. Bila sem do konca prestrašena. Čez nekaj časa me je našla ena od sester in me vprašala, kako sem, jaz pa ji nisem bila sposobna odgovoriti. Poklicala je zdravnico, ki me je pred tem pustila v sobi. Skupaj sta me nato dobesedno po tleh odvlekli do porodne sobe. Po rezanju, porodu in bolečem šivanju so me vso krvavo prepeljali na oddelek. Vse skupaj je bilo skrajno ponižujoče. Tri leta sem potrebovala, da sem zbrala pogum za to, da znova zanosim. Med drugo nosečnostjo so me mučile more. Razmišljala sem o tem, da bi odšla na porod v Zagreb. Na koncu smo našli zvezo (plačali!) in jaz sem brez hujših težav rodila v splitski porodnišnici. Žalostno, a resnično!«

Več v Zarji št. 43, 23. 10. 2018.