Ujeli smo jo nasmejano, polno energije, spočito in pripravljeno na nove izzive na domačem vrtu, kjer naj bi, tak je bil načrt, čez poletje ležala in brala knjige.
Poti spoznanja so jo vodile k sebi. »Pa sem menda ravno letos še najmanj bila tu in še najmanj počivala. Poletje sem začela s pohodnimi podvigi po gozdovih, divjini in obmorskih poteh, tako sem se fizično utrudila, o marsičem razmislila, prišla do pomembnih spoznanj in se lepo umirila. Narava, osama in mir so mi dali toliko zanosa, da sem se odločila za temeljito čiščenje vsega, kar je povezano z mojim življenjem, od odnosov do fizičnih reči. Čistila sem stanovanje, podarila mnogo predmetov, oblačil in vsega, za kar se mi je zdelo, da ne potrebujem nujno. Posvetila sem se tudi vsem tistim rečem, za katere prej nisem našla časa, energije ali sredstev. V trenutku navdušenja nad novico prijateljice, da bo odpotovala na bolj osamljen otok, sem si hitro še sama kupila letalsko vozovnico in jo mahnila z njo ter na najinem popotovanju poiskala sama sebe. Za zelo ugodno ceno sem letela, se naučila surfati, se vzpenjala na vulkane, spoznala nekaj sila zanimivih in navdihujočih ljudi, plesala, opazovala sončne vzhode in zahode ter predelala vse tisto, kar se mi je zgodilo v zadnjega pol leta,« pripoveduje zagnana direktorica.
Žrtev spletne prevare. »Naporno je bilo predvsem psihično, preden sem ugotovila, da je bil poizkus moje diskreditacije naročen, in preden so mi razložili, da sem bila žrtev tako imenovanega 'fishinga', ko računalniški program na podlagi algoritmov prepozna tiste osebe, o katerih se je po spletu precej pisalo, jih med seboj združi ter pošlje z virusom in zanimivim naslovom kot vabo nevednim ljudem, da bi na povezave kliknili in si nakopali težave. Tako je na primer moja soseda med oglasi na Facebooku zasledila, da se z različnimi, sicer uglednimi znanimi osebami ukvarjam s finančnimi prevarami. Pa se seveda ne in se nikoli nisem. Ampak kako boš to razložil starejši gospe, ki je prepričana, da je vse, kar prebere na družbenih omrežjih ali spletu, resnično? Gospe, ki ne ve, kaj so to lažne novice, kaj so spletne prevare. Kar je zelo skrb vzbujajoče, saj je ravno spletnih prevar največ med starejšimi, ki niso dovolj informacijsko podkovani, in tudi v Sloveniji je kar nekaj starejših na ta račun ostalo brez finančnih sredstev ali plačalo nekaj, česar potem niso prejeli. Najprej sem se s tem, kaj si bodo mislili ljudje, obremenjevala, potem sem se sprijaznila in prišla do ugotovitve, da je pomembno samo, da jaz vem, da sem poštena. Da nikoli nikomur nisem nič žalega storila in nisem naredila popolnoma nič narobe, pa naj si kdorkoli izmisli karkoli, ali naj mojo identiteto izrabi katerikoli program,« pravi Ana, ki se zaveda, da nikoli ne bo vsem všeč, in je občutila tudi kar nekaj zavisti.
Zaradi brezčutnosti drvimo v propad. »Ko sem si pogledala nekaj naslovov, novic o drugih ljudeh in pod njimi komentarje, sem ugotovila, da drvimo v propad družbe. Ko prebereš, da je nekdo tragično umrl, in vidiš, da od stotih znakov polovica oseb stisne 'smeškota' ali napiše ob tem nekaj groznega, da o človeku, informaciji, področju nima pojma, potem veš, da se nam ne piše nič dobrega, ker preprosto ni več sočutja, podpore ali razumevanja, temveč so ljudje vseznalci in popolnoma brez filtra. Tako je pod članek o meni neki gospod pod psevdonimom napisal, da sem zagotovo nesposobna. Ja, verjetno sem po skoraj dvajsetih letih dobrega dela res. Nesposobna, da nisem sama menjala službe na vsaki dve leti, kot je sedaj čisto normalno. Ampak to bi bilo slabo za starejše, ker se nate navadijo, navežejo in je vsak nov človek zanje stres. Ker sem ugotovila, kdo ta gospod je, se bova o njegovi zlobni trditvi pogovorila. Me prav zanima, ko bo videl živo podobo, ki jo je sodil brez podlage in dejstev, če bo še imel toliko poguma. Sicer pa, vseh sort je, tudi žena župana iz sosednje vasi, zaposlena v socialnem varstvu in očitno name ljubosumna, je med zelo redkimi osebami všečkala naslov, da je Slovenka leta odpuščena. Čeprav sploh nisem bila. Tako ali tako me ni nihče nič vprašal, pomembni sta bili le napihnjena naslovnica in novica, tudi če je bila izkrivljena. To je sedaj mimo, veliko sem se naučila in marsikaj pomembnega spoznala,« pove in doda, da se kljub težkemu položaju, v katerem se je takrat znašla, ni cmerila ali smilila sami sebi, vendar so ji solze kar same od sebe polzele po obrazu, ker sta jo zloba in zavist nekaterih ljudi zelo presenetili.
Zakaj ne maramo ljudi, ki prinašajo upanje? »Ves čas sem se spraševala, zakaj. Ali zaradi titule Slovenka leta? Ali zaradi dejstva, da sem pri svojem delu uspešna? Ali zato, ker sem med starejšimi, ki me poznajo, priljubljena? V meni je marsikdo videl upanje za boljše razmere za starejše, vendar sem bila informirana, da ne bi smela biti tako glasna. Sedaj sem še bolj aktivna, vendar tiha. Še vedno pa ne utišana, ko gre za krivice in pravice starejših in šibkejših. Kadar mi je hudo, pomaga lepa beseda podpore in seveda iskren ter topel objem tistih, ki vedo, kako preprosta in v pozitivnem smislu utrgana je Ana, ki je sebe vedno postavljala na drugo mesto in na koncu skoraj tragično končala. Zaradi izjemnega števila dobrih ljudi, spodbud, podpore sem dobro in ohranjam pokončno držo ter svoj nasmeh,« je zadovoljna.
Dovolila si je tudi uživati. K boljšemu razpoloženju in dobri volji pa je veliko pripomogla tudi podpora družine in prijateljev. Pa to, da je počela tisto, kar jo še posebej veseli, veliko debatirala, plesala in prepevala. Uživala je, ko je pestovala svojega vnuka, ki se ves čas smeji, in božala svojega psa, ki je zanjo prava terapija. Prvič v življenju je šla na koncert v tujino, igrala je skupina Coldplay, ki ima izredno pozitivna besedila z globokimi in modrimi sporočili, in tako bila ena izmed 70.000 ljudi, ki je s skupino v svet pošiljalo pozitivne vibracije ter uživala življenje.
Biti babica je najlepše na svetu! Druženje in potovanja ji dajejo energijo za nove podvige. Najbolj pa je vesela najpomembnejše funkcije na svetu – babice. »To je nekaj najlepšega. Toliko smeha, ena sama čista ljubezen, posebna naveza. Že ko samo pomislim na vnučka, se mi na obrazu nariše nasmeh. Tako glasno se smeji in tako lepo gleda, da me s tem popolnoma razneži. Drugače nisem babica, temveč nana. Babic ima na srečo precej, zato sem taktično sklenila, da bo najhitreje rekel nana in bom kar nana Ana. S hčerko in njeno družino, mojim vnučkom se najpogosteje vidimo za konec tedna in takrat ga imam ves čas po rokah, ker ga vse zanima, vse mora videti, sama pa tudi komaj čakam, da spletava vez vnučka in starega starša, zato cenim vsak trenutek in sem zanj neizmerno hvaležna,« pravi Ana, ki pa v teh mesecih ni samo brezskrbno uživala. Poleti je opravila tudi kar precej prostovoljnega dela.
Služba jo je poiskala sama. »Prišel je čas za novo poglavje življenja. Odločila sem se, da do konca oktobra ne bom iskala nove službe. Da si bom vzela čas zase. A me je nova služba poiskala kar sama. Prejela sem nekaj ponudb, nad čimer sem bila pozitivno presenečena. Zadnji klic pa me je najbolj prepričal, saj sem zopet dobila proste roke, da bi lahko delala vse, česar še nisem uspela, ob tem pomagala mnogim ljudem ter uresničila zastavljeno vizijo, ki bi pomembno vplivala na posameznika v stiski in družbo samo. Sem zelo aktivna, uradno službo pa nastopim na začetku novembra. Lahko povem, da sem za zdaj zadovoljna, hkrati pa se zavedam izziva. Predvsem se mi zdi pomembno, da me je poklical dober človek, ki mi popolnoma zaupa in verjame vame ter to, da se bom maksimalno potrudila. Ne želim delati reklame, zato bom izpostavila le, da gre za zelo lepo, novo zadevo, ki ima ogromno potenciala,« pove in doda, da bo tudi v prihodnje nadaljevala projekt Mala pozornost za veliko veselje, v katerem bodo tudi letos, že deveto leto zapored, le na drugi lokaciji, zbirali praznična voščila in pisma s pozitivnimi vsebinami ter lepimi željami za vse, ki bivajo v domovih in centrih za starejše po vsej Sloveniji, pa za starejše, ki bodo čez praznike v bolnišnicah, za Humanitarčkove #Vide, za bolnike na Onkološkem inštitutu in še koga. »Zato dobrodošli pri ustvarjanju, risanju, pisanju in osrečevanju starejših, saj bo naše skupno dobro delo za marsikoga edino, česar bo deležen v prazničnem času, ki bo še prehitro tu,« sklene. Nova lokacija za zbiranje prazničnih voščil v projektu Mala pozornost za veliko veselje je Prostorček, Gerbičeva ulica 37, 1380 Cerknica. Voščila s pripisom Mala pozornost za veliko veselje zbirajo od 25. 10. 2024 do 1. 12. 2024. Prostorček je prijeten kotiček za otroke in starejše. Njegova ustanoviteljica pa je Nina Oblak, učiteljica, ki na svoji platformi Nasveti učiteljice Nine v izobraževalni prostor prinaša svežino in inovativnost.
