Že veste, kako bi radi bili pokopani? Ali kako bi pokopali svojca? Najverjetneje ne. Morda zato, ker se nam zdi smrt še desetletja oddaljena, ali zato, ker o tem preprosto nočemo razmišljati, ali ker se nam je o tem nerodno pogovarjati. Smrt je ena zadnjih prepovedanih tem. Ampak to ni prav, pravi Domen Kokalj, vodja sprejemne pisarne na ljubljanskih Žalah. O smrti se je treba pogovarjati, meni.
No, pa se dajmo – na največje slovensko pokopališče smo šli pogledat, kaj se zgodi med smrtjo in grobom, kaj se torej dogaja s pokojnikom od takrat, ko ga odpeljejo s kraja smrti, pa do takrat, ko se poslavljamo od žare ali krste v mrliški vežici.
Več ko vemo, manj nas bo strah. In zato se pogovarjajmo o smrti.
Na podeželju, kjer pokojniki včasih do pogreba še ležijo doma, je smrt še vedno del življenja. V mestih, kjer večina ljudi še nikoli ni videla mrtveca, pa je nekaj skrivnostnega, grozljivega. Nekaj, o čemer se ne govori.
Srečujemo tridesetletnike, ki pridejo pokopat starše, pa ne vedo niti tega, kakšne vrste pokopov obstajajo, pravi Domen Kokalj. Ali pa ljudje mencajo in telefonarijo sorodnikom po nasvete, ker nimajo pojma, kakšne so bile želje pokojnika glede pogreba. Ker se ga niso upali vprašati. Ker se o tem nikoli ne pogovarjamo.
Imeli so celo primer, ko je pri njih pokojnik, globoko zamrznjen, skoraj leto dni čakal, da se bodo svojci dogovorili, kako ga pokopati. »Lani je bil neki pokojnik pri nas deset mesecev, ker se sorodniki niso znali dogovoriti, kje in kdo ga bo pokopal. Dokler sodišče ni razsodilo, kateri od otrok ima pravico pokopati svojega očeta in kateri ga mora pokopati, ga ni pokopal nihče. Ampak to so ekstremni primeri, to se ne dogaja vsak dan.« Prepiri okrog pogrebov se ne splačajo, vsak dan v hladilnici stane.
Normalen življenjski pojav. Ali službovanje na pokopališču spremlja stigma? Pa še kakšna, odmahne Kokalj. Ampak on ima svojo službo rad. »V čast mi je in ponosen sem, da lahko ljudem pomagam.« Tako gleda na to, kot pomoč ljudem, ki so pravkar nekoga izgubili. Je pa res, da je to služba, ki je ne more opravljati vsakdo. »To je stvar, ki se je moraš naučiti. Predvsem moraš imeti zelo čisto in pospravljeno glavo, se zavedati, da si tukaj za to, da pomagaš nekomu, ki mu je kdo umrl, potem pa popoldne živiš normalno življenje. Jaz sem na Žalah delal že vse, 26 let je trajalo, da sem tu, kjer sem. Ne moreš kar pripeljati človeka s ceste in reči, tako, zdaj boš pa oblekel pokojnika, zdaj boš pa sprejel pogreb … To bi bila praktično misija nemogoče. Ljudje imamo v glavi toliko tabujev, predvsem pa se bojimo smrti. To je čisto naravno, bojimo se je in jo odrivamo na stran. Najprej moraš predelati to, da je smrt življenjski pojav, ki je čisto normalen in za vse enak. To je prva stvar, takoj ko se rodiš, si na poti k smrti. Tega se vsi otepamo, mi, ki smo vsak dan v tem, pa ne toliko.
Potem se moraš navaditi žalujočih ljudi. Svojci, ljudje, ki jim nekdo umre, so v drugačnem čustvenem stanju, ki ga moraš ti umiriti. V veliki večini morajo biti ta dekleta, ki delajo na sprejemu, predvsem psihologinje, pogovarjati se morajo s temi ljudmi, da sploh vzpostavijo stik, da jim dopovejo, da jim želimo pomagati pri pripravi pogreba njihovega svojca. Ljudje, ki se srečujejo – no, srečujemo – vsak dan s pokojniki, s trupli …, tudi tega se je treba navaditi. Pogleda na mrtve ljudi. V svoji glavi moraš imeti razčiščeno, da je to služba, ki jo opravljaš, potem greš pa domov in normalno živiš naprej. Gotovo pa to v podzavesti pusti posledice, to nenehno srečevanje s smrtjo. Smo čisto normalni ljudje, čeprav smo mogoče malo posebni.«
Včasih v sprejemno pisarno pride tudi kdo, ki ni prišel naročit pogreba. Ljudi, posebno starejše, zanima, kako stvari potekajo, pa se pridejo pozanimat. Nekateri potem pridejo še večkrat. Pogovor potrebujejo, pravi Kokalj. Sogovornika za pogovor o smrti je doma očitno težko najti.
Brez pisnega dovoljenja se še umreti ne sme. Da smete nekoga položiti v zemljico, je potrebna kopica papirjev, ampak ljudje tega večinoma niti ne vedo, ker to zanje ureja pogrebno podjetje. »V Ljubljani je eno pogrebno podjetje, ŽALE, d.o.o., ki poskrbi za vse – od prevzema pokojnika na kraju smrti do izvedbe prevoza na patologijo, sodno medicino, kjer zdravniki naredijo vse potrebno in napišejo dokumente, na podlagi katerih se lahko opravi pokop. Ko je s strani zdravstva vse zaključeno in urejeno, ko da svoj blagoslov, dovoljenje, da se nekoga pokoplje, ga prepeljemo na Žale in čakamo svojce.
Pri nas je zdaj urejeno tako, da stranke naročamo. Stranke se oglasijo po telefonu ali po mailu, potem mi preverimo, ali je pokojnik sploh že pri nas in ali lahko sploh že začnemo urejati pogreb. To je največji problem, saj jim v bolnišnici rečejo, vaša mama je umrla, pojdite na Žale. Njihova mama je pa še v bolnišnici, nobenega dokumenta še ni, ki dovoljuje pokop, svojci bi pa radi že tisti hip vse uredili. Tako ne gre. Papirji so največkrat urejeni v 24 urah, včasih, če je na primer vikend ali prazniki, se pa lahko zavleče. Dokler nimamo dovoljenja od institucije, ki smrt potrdi, ne moremo s pokojnikom narediti nič. Zato smo pred leti uvedli naročanje na uro. To pomeni, da svojci preverijo, kje je pokojnik in ali se lahko že pridejo naročat, dogovorimo se za datum in uro sprejema svojcev. Takrat ni nobenega čakanja. Če ste naročeni ob enajstih, vas bo naš referent sprejel ob enajstih, ne bo vam treba tri ure sedeti v čakalnici samo zato, da na koncu izveste, da se ne da nič urediti. To je bilo nekoč najhuje. Bila je gneča, referenti so bili živčni, ker so imeli gnečo, ljudje pa zato, ker jim je nekdo umrl. Takrat ljudje drugače razmišljamo, v glavi ne teče vse tako, kot bi moralo. Pomembna sta samo ti in tvoj pokojnik.«
Diamanti so oporečni: »Svojcem se skušamo približati s tem, da imajo z naročanjem pogrebnih storitev čim manj stresa, čim manj potov. Ko se pridejo k nam pogovarjat za pokop, pri eni mizi vse uredijo. Od grobnega mesta, načina pogreba, pogrebne opreme, ki je na voljo – razne žare ali krste –, in vseh dodatnih stvari, ki so zdaj na pogrebih, pevci, trobentači, govorci, izpusti golobov. Pri nas lahko ljudje uredijo vse razen duhovnika, z njim se morajo svojci za cerkveni del pogreba dogovoriti sami.«
In ne, tega, da bi vam pepel svojca predelali v diamant, se v Sloveniji ne da narediti. Je z zakonom prepovedano. Ostane vam torej izbira žarnega ali klasičnega pogreba s krsto. Na Žalah se pohvalijo, da imajo največji salon pogrebne opreme v deželi. V posebni vitrini je tudi krsta za skoraj pet tisoč evrov, delo oblikovalca Oskarja Kogoja. Izdelanih je bilo deset, tista v vitrini je zadnja. Druge so manj posebne, ampak po drugi strani tudi deset- ali večkrat cenejše.
Vonj po smrti, gospa. Medtem ko svojci izbirajo krste, žare, vence, naročajo pevce, pokojnik začenja svoje zadnje potovanje: »Vsak pokojnik je s kraja smrti prepeljan v vreči, ki je položena na posebna nosila za pokojnike, ali pa v krsti. Torej je od trenutka, ko ga prevzamemo, v transportni krsti ali v transportnih nosilih. Če človek umre doma, recimo v bloku, ne pridemo več s krsto, temveč z zelo podobnimi nosili, kot so reševalna, le da je pokojnik v vreči. Ljudje so to pred leti zelo dobro sprejeli, kajti tak način je manj boleč za svojce in nemoteč za okolico. Saj veste, kako je danes v Ljubljani, polno je količkov, stebričkov itd., in z mrliškim avtom ne moreš čisto do vhoda. Pokojnike odvažamo 24 ur na dan – dopoldne, popoldne, ob sobotah in nedeljah, in marsikje moraš čez pol naselja, da sploh peš prideš do vhoda. Ko smo še hodili s krsto, je bilo … takole bom rekel: življenjsko, ampak neprimerno. Zato smo potem začeli z nosili. Iz bolnišnic ali po nesrečah pa se odvaža v transportnih krstah, saj mi takrat še ne vemo, kaj se bo dogajalo s pokojnikom, ne vemo, kje bo pokopan in na kakšen način.«
V sobani, kjer so krste s pokojniki, ki še v transportnih krstah čakajo na svoj zadnji pregled, je v zraku nekaj … nekaj … Kaj je ta vonj, vprašam. Domen Kokalj me pogleda. Pomolči. »To je vonj po smrti, gospa,« odvrne.
Več v Zarji št. 47, 20.11.2018
