Greste tudi vi letos za vse svete na pokopališče prižgat svečko? Kaj pa, če je ne bi? Kaj če bi se ljubim ljudem, ki jih ni več tu, poklonili kako drugače?
Ko dogorelo svečo odvržete v zabojnik na pokopališču, postane problem nekoga drugega. In to je ključna beseda, problem. Odpadne sveče so velik, orjaški problem. Vse bolj tudi vaš in naš. Ampak na srečo obstajajo rešitve.
Prvi november že dolgo ni več dan D. Da bi se izognili gneči na pokopališčih, se mnogi odpravijo tja po tem datumu, še več pa se ji gre že prej poklonit umrlim dragim. Že zdavnaj prej, tudi štirinajst dni in več, zato se je dan mrtvih neformalno raztegnil v (najmanj) tritedensko orgijo sveč in cvetja. Ampak pot sveče se ne konča, ko jo prižgete na grobu, in tudi ne, ko dogorelo vržete v zabojnik. Se niste nikoli vprašali, kaj se s svečo zgodi potem? Pa bi se morali.
Tole je pot povprečne sveče, lahko bi jo opisali kot katastrofo v treh slikah.
1. Kaj je bolj čarobnega od mehkih plamenčkov sveč, ki tam okrog prvega novembra trepetajo v padajočem mraku na pokopališčih? Veliko ljudi nalašč počaka do teme, preden se na vse svete odpravijo na pokopališče.
2. Teden dni pozneje je romantika že zdavnaj izginila, sveče so dogorele, nekatere je prevrnil veter, druge morda pogasila silovita ploha. Rezano cvetje je ovenelo, marjete v košarah povešajo glavice.
3. Sem gredo sveče umret: deponija odpadnih sveč, že zdavnaj prepolna.
Od okraska do problema v samo treh korakih.
Zakaj ravno sveče? Kako smo prišli do tega, da na grobu prižigamo sveče? V vseh velikih religijah prižigajo sveče, na grob jih nosijo pa le kristjani, natančneje katoliki, pa še to ne vsi: poleg Slovencev, svetovnih prvakov v prižiganju nagrobnih sveč, to vneto počnejo še Hrvati in Avstrijci – Italijani in Francozi pa ne. Tudi rezanega cvetja praviloma ne nosijo na grob, tako kot protestanti, ki pokopališča raje ozelenijo s trajno zasaditvijo. Judje na primer na nagrobniku v spomin pustijo kamenček, muslimani grobove obiščejo drugi dan bajrama, sveč in rož pa tja ne nosijo.
Prižiganje sveč je ostanek poganske tradicije, ki jo je prevzelo zgodnje krščanstvo. Luč preganja temo in smrt, luč pomeni, da je spomin še živ. Nekateri starodavni narodi so svetilke – neprižgane – polagali v grobove svojih mrtvih, da bi jim svetile na onem svetu. V drugih kulturah so bile sveče žrtveni darovi. Zgodnje krščanstvo je trepetajoče plamenčke vzelo za svoje, razlag je več – po eni naj bi prižgane sveče ljudem pospešile pot v nebesa, z njimi naj bi namreč molitve za duše v vicah postale močnejše in učinkovitejše. Spet drugi pravijo, da brezmadežni vosek predstavlja Kristusovo brezmadežno telo, stenj njegovo dušo, plamen pa združitev človeškega in božanskega.
Kakorkoli, Slovenci radi prižigamo sveče. Večinoma najbrž predvsem iz navade, le da je navada sčasoma postala nekakšna zasvojenost, saj nam sveč ni nikoli dovolj. Natančnih številk ni, samo ocene, te pa pravijo, da naj bi slovenski svečeljubci prižgali od 15 do 25 milijonov sveč na leto. Vsako leto. Tudi večletna gospodarska kriza ni omajala slovenske ljubezni do sveč, po odvozu dogorelih namreč ocenjujejo, da jih niti med krizo ni bilo bistveno manj. Ko Slovenec ljubi, ljubi za zmeraj. Za sveče, so nekje izračunali, ta narod ljubeče zapravi okrog trideset milijonov evrov na leto. Približno polovico letne tonaže sveč na pokopališča znosimo v samo dveh mesecih, v oktobru in novembru.
Ko sveča dogori, jo vržemo v zabojnik. In prižgemo novo. Ampak tako ne gre več naprej, dogorele sveče so se začele kopičiti. In kopičiti. Zdaj so deponije polne, dogorele sveče pa vedno znova napolnijo zabojnike. Kaj se bo zgodilo po prvem novembru, ne ve nihče.
Nimamo več kam odlagati. Tudi mag. Robert Martinčič, direktor podjetja Žale, d. o. o., ne. Na ljubljanskih Žalah se odpadne sveče nabirajo že leta, čeprav na problem ves čas opozarjajo. Obstaja sicer uredba posebej za odpadne nagrobne sveče, ki je julija diskretno praznovala deseti rojstni dan. Ta določa, da so za organizacijo zbiranja sveč, njihovo predelavo in financiranje odgovorni proizvajalci, pridobitelji in uvozniki nagrobnih sveč. Zavezanci za sodelovanje pa so upravljavci pokopališč in izvajalci javne službe zbiranja komunalnih odpadkov. Slednji morajo zagotoviti prevoz od pokopališč do zbirnih centrov in jih tam skladiščiti do oddaje zbiralcu odpadkov. Ta pa jih mora prevzeti najpozneje v 14 dneh in jih prepeljati v svoj zbirni center ali v predelavo. Na papirju je torej vse odlično urejeno, v praksi pa je uredba nadvse šepava. Obstajajo štiri podjetja, ki naj bi odpadne sveče odvažala, za reciklažo sveč pa sta bili nekoč dve, potem je pa tisto v Ljutomeru zgorelo in je ostalo le še podjetje na Jesenicah.
»Uredba je sicer dobro zastavljena in določa pravila igre za vse,« pravi mag. Martinčič. »Problemov je več. Eden je ta, da je ostal samo še en predelovalec, ker je en obrat zgorel. Drugi je, da so štirje nosilci shem, delež vsakega od njih pa ni natančno določen. Ministrstvo za okolje in prostor ima na svoji spletni strani objavljeno, kdo so; kolikšen delež bi moral kdo prevzeti, pa ministrstvo ne določa, sami bi se morali uskladiti med seboj. V praksi pa to pomeni, da mi prosjačimo za vsak odvoz.«
Ob vprašanju, kaj bo po prvem novembru, se direktorju zmrači obraz: »To je začarani krog. Pridejo in odpeljejo sveče, vendar mi medtem na pokopališču že poberemo nove in spet stresemo tja. Nikamor se ne premakne. Zdaj sicer obljubljajo, da bodo na Jesenicah asfaltirali neko površino in povečali lastno deponijo, da bodo to do 1. novembra pospravili. Upam, da bodo res, kajti če ne bodo … Nimamo več kam odlagati. Ne vem, kako se bo razpletlo. Država se ne vtika. Večkrat smo zaprosili inšpekcijo za ukrepanje. Zbornica komunalnega gospodarstva pri GZS, tam, kjer so člani vsa ta komunalna podjetja in tudi mi, je vlado in ministrstvo že večkrat opozorilo, vendar se zadeva ne premakne.«
Naj zmaga razum. Nova vlada je sicer ukrepala, pravzaprav šele bo ukrepala, obljubila je namreč nov interventni zakon in nujni odvoz, vendar se bodo stvari po najbolj optimističnem scenariju zares premaknile šele februarja, ko naj bi začeli odvažati. In do takrat? No, tole so črni scenariji na Žalah, največjem slovenskem pokopališču, ki meri okrog štirideset hektarov: »Imamo obljubljenih nekaj odvozov, ampak če sveč ne bodo odpeljali, mi tja ne smemo več stresati. Na parkirišče tudi ne moremo stresti, ker bo prišla inšpekcija in nas kaznovala. To se je že zgodilo na Snagi, podobno stanje je bilo pri odpadni embalaži. Ko jim je niso odvažali, je inšpekcija, namesto da bi zagotovila odvoz, kaznovala Snago zaradi neustreznega skladiščenja. Nimamo veliko manevrskega prostora. Lahko pustimo, da na pokopališču mečejo odpadke zraven zabojnikov, a to je nedopustno. Pokopališče razumemo širše, to ni samo prostor za pokopavanje, temveč je tudi kulturna dediščina in park, ki ga ljudje uporabljajo za druženje. Na Žalah je 5000 dreves in 300 klopi. Zato si sploh ne morem predstavljati, da bi se kaj takega zgodilo. Torej obstaja samo še možnost odvoza na Snago, če pa je tudi tam deponija polna, in oni pravijo, da je … ne vem. To je tako črn scenarij, da o tem sploh nočem razmišljati. Upam, da bo prevladal razum in da bodo sveče odpeljali, kot jim nalaga uredba,« pravi direktor.
Samo na ljubljanskih Žalah poberejo 150 ton odpadnih sveč na leto, skoraj polovico od tega oktobra in novembra, torej najhujše šele prihaja. In kje je šele vsa Slovenija?
Vidite, tole je na kratko problem. Gremo zdaj pogledat rešitve?
Več v Zarji št. 43, 23.10.2018
