V Koprivni ne kosijo pred 25. junijem, borovnice niso zrele pred avgustom in v strmih bregovih, v katerih si pogrizeš kolena, je treba kositi s koso in seno obračati na roko. Kljub trdemu delu njihove strmine niso zanemarjene, temveč ravno nasprotno. Življenje tam ni za reve. Poleg tega jih očitno narava že drugo leto postavlja pred še silovitejše preizkušnje. Decembra lani je tamkajšnjim kmetom veter že kazal zobe, a nikakor ni bilo tako hudo kot letos. Petnajst kmetov, ki se mora vnovič spopadati z uničenimi gozdovi, ki so njihov glavni vir zaslužka, se še spomni težav s pridobivanjem izvajalcev za čiščenje gozdov. Medtem ko v njihovih gozdovih ostajajo še posledice lanske ujme, že potekajo novi pogovori s podjetji, ki bodo poskrbela za spravilo lesa do kamionske ceste in za odkup.
Kmetje s spravilom lesa iz svojih gozdov niso preveč zadovoljni, saj gozd ni tako dobro počiščen, kot bi si želeli. V njem bo ostalo še veliko lesa. »Na trgu delovne sile ni več tako usposobljenih delavcev, kot so bili včasih. Gozdnih delavcev, ki bi obvladali cepin, ni več, brez cepina pa na takih strmih terenih ne gre in gozda ne moreš stoodstotno počistiti. Cepin je v gozdu tako pomemben kot žlica pri mizi! Ampak drugega nam ne preostane, eno od teh podjetij bo treba izbrati,« so nam dali vedeti koprivški kmetje.
Velike težave. Da bodo iz njihovih gozdov spravili večino lesa, bodo po njihovih cestah več kot eno leto vozili težki tovornjaki, mnoge makadamske ceste se bodo uničile, nekateri se bojijo erozije, plazov in da bo kakšno cesto usodno odtrgalo ter bodo odrezani od sveta.
Upajo, da bodo delavci, ki jih bodo podjetja za ves mesec in več naselila v njihovih koncih ter bodo delali od jutra do večera, prišli čim prej, saj v Koprivni sneg zapade zelo hitro (lani je bil začetek novembra že bel) in ostane do marca ali celo do maja. Velike težave so na obzorju in kmetje se držijo za glavo.
Med drugim zato, ker je veter podiral drevesa tudi na severu Italije in v Avstriji – govorijo že o 15 milijonih kubičnih metrov lesa; na trgu bo veliko lesa in cena bo strmo padla. Treba se je odzvati zelo hitro, da bodo dali les na trg čim prej. Vendar slovenska podjetja nimajo na voljo tolikšne mehanizacije (žičnice), da bi lahko začeli delati pri vseh petnajstih kmetih hkrati.
Skoraj bi me ubilo! Samo v gozdu Jožeta Polanška s kmetije Lipold na nadmorski višini 840 metrov lahko trije delavci delajo vso zimo. »Od 73 hektarov zemljišča je 65 hektarov gozda, na zelo grdih, nedostopnih terenih, a drevesa rasejo hitro in dobro,« je povedal Polanšek, ki ocenjuje, da mu je poškodovalo 3000 kubičnih metrov lesa. Za boljšo predstavo: iz njegovega gozda bo moralo les odpeljati kakšnih 120 tovornjakov. »Drevesa je veter podiral že popoldne tistega dne in bi me med čiščenjem ceste, ki so jo podrta drevesa zaprla, skoraj ubilo. Sosed me je prišel prosit, da bi mu pomagal odpirati cesto, pa sem z motorno žago na cesti rezal, a zaradi hrupa in čelade nisem slišal nič. Tri smreke so padle tri metre od mene, dve še tik ob meni – in smo kar nehali. Ena je poškodovala džip, mlajši sin pa jo je s traktorjem komaj odnesel. Vse štiri bi lahko pokopalo pod sabo! Kako hitro pade drevo od sile vetra, je neverjetno! Veliko bolj, kot če podiraš z motorko. Smreko odpihne in jo z veliko hitrostjo odvrže na zemljo – med letenjem ji daje veter pospešek, potem se naslonijo druga na drugo in podirajo kot domine.«
Več v Zarji, št. 46, 13. 11. 2018
