Točka preloma, ki jo je popeljala do njene današnje prijazne in vitalne inačice, je bila, ko je med zdravljenjem na Povšetovi naletela na v krogu sedečo skupino ljudi. »Danes vsekakor verjamem, da me je v njihovo naročje popeljala višja sila. Presunilo me je, da so sami sebi rekli alkoholiki, v resnici so bili pa trezni. Še večji vtis pa je name naredilo, kako veliko so se smejali. Njihovi odgovori so mi kaj hitro dali vedeti, da so moja rešilna bilka. 'Hm, kdaj pa lahko pridem?' sem boječe vprašala. In do smrti jim bom hvaležna za odgovor: 'Že danes lahko prisedeš – vidiš, tamle je tvoj stol!' To je bila najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju.«

Prvo in najbrž največje presenečenje je bilo, kako hitro se je začela smejati tudi sama. »Nekaj mesecev kasneje mi je soseda povedala nekaj, kar me je povsem sezulo. Rekla je, da me ni še nikoli slišala, da bi se smejala. In ko je nekaj mesecev po mojem vstopu v program na vrtu prvič slišala ta moj novi osvobojeni smeh, so jo oblile solze.«

Ženske smo bolj obsojane. Prihodnje leto bodo slovenski Anonimni alkoholiki praznovali trideseto obletnico. Ženska skupina – edina večja in formalna v državi je za zdaj v Ljubljani – se dobiva že več kot deset let. V povprečju pride na posamezen sestanek petnajst deklet vseh slojev in starosti. V resnici ne gre za nobeno segregacijo: tudi ženske članice AA obiskujejo osrednjo, mešano skupino. Ženska skupina jim je le v dodatno pomoč, da se odprejo.

Na začetku, torej pred skoraj tremi desetletji, so v vrstah Anonimnih alkoholikov prednjačili moški. Žensk je bilo »bolj za vzorec«. Danes opažajo, da je med novinci celo nekoliko več predstavnic nežnejšega spola. Malo najbrž zato, ker ženske prej prosijo za pomoč. Pa tudi okolje jih prej opozori, da je z njihovim pijanstvom nekaj zelo narobe.

»Alkoholizem pač še vedno pomeni še večjo stigmo za žensko kot za moškega,« prostodušno skomigne gospa v najboljših letih, ki ji bomo rekli Olga. »Ni hujšega, kot če si pijanka. Žal je tudi tako, da je slaba mama bolj obsojana kot slab oče. Slabe mame pa nosimo v pavšalu tudi večje breme krivde zaradi tega, kar smo storile svojim otrokom.«

Šokirani ego. »Ne morem povedati, kako osvežujoče je bilo, ko sem ugotovila, da ljudi na skupini preprosto ne morem 'farbati', tako kot sem lahko vse druge,« se s hvaležnim nasmeškom spominja »Anja«. »Alkoholiki smo namreč med najuspešnejšimi manipulatorji na planetu. No, saj tudi moramo biti, da svojo bolezen tako uspešno skrivamo.«

Če je iskrena, je bila Anja od tega manipuliranja najbrž celo še bolj utrujena kot od samega alkohola. »Na skupini pa so, ko sem poskusila preslepiti tudi njih, samo blagohotno odmahnili: 'Daj daj, čisto navadna pijanka si, tako kot mi vsi. Kar tukajle se usedi in za začetek predvsem poslušaj.' Ne morem vam povedati, kakšno olajšanje je bilo to zame. Pa če je bil ego še tako šokiran.«

Energična dama danes skorajda židano prizna, da je od začetka svoje pivske kariere pila kot alkoholičarka. »Vedno do konca, vedno sem iskala družbo, ki bi mi omogočila, da pijem še naprej.« Če bi jo v tistih časih lahko opisal en sam pridevnik, pravi, bi bil to »naduvana«, torej ohola. »Po pravici povem, da nisem kaj dosti marala žensk. Kaj bom s temi babami, vse po vrsti so zmešane … No, in ne morem opisati, kako zdravilno je bilo, ko sem v skupini navezala prva trdna ženska prijateljstva. Žensko prijateljstvo: tako preprosta, pa tako neprecenljiva reč. Anonimni alkoholiki so mi tako že na začetku omogočili najboljši primer tega, kaj vse ti življenje lahko ponudi, pa tega sploh ne veš!«

Eden od nosilnih sloganov programa AA je Nikoli več sam! »In to ni nobena puhlica. Sedaj imam na voljo stol po vsem svetu – vsak večer, kjerkoli sem … Celo v Iraku, kjer se morajo Anonimni alkoholiki sestajati ilegalno, ker je alkohol prepovedan. In nikjer te prav dosti ne vprašajo. Samo povabijo te, da prisedeš, in te sprejmejo v svojo skupnost.«

Bolečina ostane neznosna, če piješ. Z vzroki za svojo bolezen, pravijo pogumne žene in dekleta iz AA, se več kot toliko sploh ne ukvarjajo. Prevelika analiza je paraliza. Zato se raje osredotočijo na to, kaj lahko storijo tu in zdaj.

»Ko se strezniš, ugotoviš, da ni tvoja žalost nič tako posebnega,« pokima Anja. »Program ti omogoči, da se izviješ iz miselnosti večne žrtve. Počasi spoznaš, da tvoje ovire nikakor niso nepremostljive. A pod enim samim pogojem: da ostaneš trezen.« Bolečina ostane neznosna samo, če še naprej piješ.

»Pa ne razumite narobe,« se na to misel hitro naveže Alenka, »večina nas ima za sabo zelo tragično zgodbo. Nekaterim so se zgodile res nepojmljive reči. Sama prihajam iz alkoholične družine, oče se je zapil do smrti. Mami je recimo grozil, da se preprosto mora poročiti z njim ali pa jo bo ustrelil – tako 'rad' da jo ima. Kmalu po mojem rojstvu sta se ločila. Oče nama je hodil z mamo sredi noči pijan butat na vrata, mene pa je spolno zlorabil mamin ljubimec. Imamo tudi članice, ki so preživele neopisljive grozote vojne v Bosni … Ampak še enkrat: če se pojmuješ kot žrtev, se boš tako tudi počutil. Ko se strezniš, spoznaš, da se da celo s takimi rečmi čisto lepo živeti in iz vsega skupaj ne delati drame. Alkoholiki pa delamo kozmično dramo iz vsake počene gume.«

S temi besedami se kaj hitro poistoveti tudi »Tanja«, ena mlajših članic skupine. »Spomnim se, ko sem nekoč klicala moža in v telefon zasikala: Meša se mi, čisto se mi bo snelo! In mi je on povsem mirno, prijazno, skorajda sočutno odgovoril: Kaj pa je bilo ljubica, so se ti strgale najlonke? Takrat me je spreletelo po vsem telesu. Morda celo prvič se mi je posvetilo, da delam nekaj zelo narobe. Velika večina nas v skupini počasi spozna, da smo se zaradi alkohola vse predolgo obnašale kot princeske na zrnu graha.«

Včasih dobiš rože, včasih drek. Veliko je bilo sicer že narejenega na področju ozaveščanja. A naša družba pijansko ujmo še vedno krepko podcenjuje. Za alkoholizmom je bolnega vsaj pol prebivalstva v Sloveniji, pravijo članice AA. Če je v družini bolan en sam član, so v resnici bolni vsi.

Tako so na odprtih srečanjih skupine dobrodošli tudi nealkoholiki. Svojci in prijatelji bolnih oseb lahko tam dobijo tako čustveno podporo kot informacije o svojih možnostih. Vsake toliko se pride o obsegu svojega problema pozanimat tudi kaka petnajstletnica, ki so jo nedavno peljali na spiranje želodca.

»Takih smo še posebej veseli!« zažari Olga. »To bolezen je moč še toliko lažje in učinkoviteje pozdraviti v zgodnejših fazah, ko alkoholik še ni treščil ob dno.«

Na poti okrevanja anonimne alkoholičarke ne iščejo bližnjic. Nekateri deli procesa se dejansko izkažejo za zelo težke. Drugi se zgodijo malodane sami od sebe. »Kar nekaj sprememb je takih, ki se izkažejo za veliko manj težavne, kot si pričakoval vsa tista leta trepetanja pred spremembo. Ko se počasi osvobodiš vse tiste krivde, dobiš neverjeten življenjski zagon. Občutek sramu seveda ne mine kar takoj. Se ti pa kar naenkrat ponoči ni treba več panično spraševati, kdo vse te je čez dan zavohal. Občutek svobode ob tem je nekaj izjemnega.«

Iz besed vseh mojih sogovornic veje prepričanost, da so izbrale najboljšo možno pot. »Treznost, ki se ti je prej zdela kot največji bavbav, lahko postane tako življenjsko bogastvo, da sploh nočeš več omame. Naučiš se z odprtimi očmi živeti v svetu, kakršen pač je. Včasih dobiš rože, včasih drek. Tako to gre. In naše sporočilo je, da je dostojanstvo človeka, ki se sooča z resničnostjo brez raznih strupenih blazin, nekaj neprecenljivo lepega.«

Več v reviji Zarja št. 43, 23. 10. 2018.