Številka je tako nora, da se preprosto zdi nerealna. A taki so izsledki poročila ene od vodilnih svetovnih naravovarstvenih organizacij, WWF. Naslov bi lahko prevedli kot »Poročilo o živem planetu« … A mnogo bolj bi se duhu izsledkov približali, če bi ga prekrstili v »Poročilo o umirajočem planetu«. Očarljiva mreža življenja na planetu je za svoje tkanje potrebovala milijarde let, toda po ušivem stoletju eksplozije človeškega »razvoja« je že povsem razcefrana.
Če bi bilo to edino poročilo v tej smeri, bi ga še lahko spregledali ali vsaj pometli pod preprogo. A to žal ni mogoče. Primerljive analize izpred štirih let so odstotek pomorjenih vretenčarjev postavile na 52. V štirih letih smo jih torej – na statistični ravni povprečja populacij – uspeli iztrebiti kar osem odstotkov. »Šokantna resnica je,« pravi eden od izvršnih direktorjev WWF, Mike Barret, »da se kolaps življenja v divjini povsem nemoteno nadaljuje.«
Najmočnejši dejavnik te morije je sistematično uničevanje naravnega okolja, s poudarkom na širjenju kmetijskih površin. Naslednji dejavnik je pomor živali v prehranske namene. Na spisku od lova ogroženih vrst so se dejansko znašli celo šimpanzi, nilski konji in netopirji. Za češnjo na torti so tu še nepredvidljivi stranski učinki globalizacije. Dvoživke je denimo poleg vsega drugega zdesetkala tudi glivična bolezen, ki jo je po vsem planetu najverjetneje razširilo trgovanje s hišnimi ljubljenčki.
Neetično bi bilo leporečiti. Najhuje od vseh sta jo za zdaj odnesli Južna in Srednja Amerika, kjer so zaznali 89-odstotni upad populacij vretenčarjev. Dejansko 89-odstotni, najbolj na račun maničnega krčenja gozdov. Marca je bilo ocenjeno, da je bil svet od leta 1990 do danes oropan za kar 130 milijonov hektarjev deževnih gozdov. V reviji Science objavljena študija je pokazala, da so tropski gozdovi tako degradirani, da so zdaj neto oddajniki ogljika. In sicer ga na letni ravni oddajo približno toliko, kolikor ga v atmosfero buhne ves promet v ZDA.
Tudi oceani ječijo pod bremenom človeškega pohlepa. A nasploh je po poročilu WWF najhuje po rekah in jezerih, kjer so populacije divjih živali v povprečju padle za 83 odstotkov. Zakaj? Spet zaradi kopice razlogov, najbolj pa zaradi neutolažljive žeje naše agrikulture in zaradi naraščajočega števila jezov. S tem, da tudi tiste živali, ki se za zdaj še oklepajo življenja, nimajo prav veliko razlogov za proslavljanje. Če je imelo leta 1960 plastiko v želodcu samo pet odstotkov morskih ptic po svetu, jo ima zdaj 90 odstotkov. Plastično nesnago danes najdemo celo na dnu Marijanskega jarka, torej na najnižji naravni morski točki na planetu.
Kako vse našteto sploh komentirati? Že lani je profesor Gerardo Cerballos z mehiške narodne univerze izjavil, da je položaj tako slab, da bi bilo neetično ne uporabljati močnega jezika (beri psovk).
Več v Zarji št. 45, 6. 11. 2018.
