»Vstanite!« je množici v sodni dvorani ukazal predsednik sodnega senata Martin Jančar in nadaljeval: »Sodba v imenu ljudstva.« V dvorani je bilo čutiti napetost, saj nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo. Tišino so motili le televizijske kamere in šklocanje fotoaparatov. Besedilo, ki ga je bral sodnik, je bilo zamotano, a ne toliko, da ne bi vsi razbrali bistva: dr. Ivan Radan je oproščen.
Sodba ni pravnomočna, tožilka Tamara Gregorič, ki je njeni razglasitvi prisostvovala namesto kolegice Katarine Bergant, je napovedala pritožbo. Na kaj in kako se bo tožilka pritožila, je za laično ljudstvo uganka. Sodnik je bil v izreku in obrazložitvi sodbe zelo temeljit. Kar nekajkrat je s kritično besedo ošvrknil tožilkino delo in svetoval, da bi bilo dobro, če si kdaj nadene prevezo čez oči, da bo slišala tudi objektivne stvari, ne samo subjektivnih.
Kaj se je sploh zgodilo? Zakaj se je dr. Radan, za katerega je mnogo ljudi zatrjevalo, da je izreden zdravnik, znašel pred sodiščem z obtožbo, da je svoje bolnike moril in da je to počel iz morilske sle? Dr. Ivanu Radanu je prekipelo, potem ko je opozarjal, da so razmere na oddelku nevrološke intenzivne terapije nevzdržne; da jim manjka osebja, da dela ne zmorejo več. Ker ni nič pomagalo, se je odločil za provokacijo, zdaj že slovito zgodbo s kalijem. Češ da ga je dal umirajočemu bolniku, kar bi moralo sprožiti alarm med zdravniškimi kolegi, pa se ni zgodilo nič. Ko je zgodbo povedal strokovnemu direktorju dr. Vodušku in predsedniku etične komisije dr. Grosku, nista skušala urediti razmer, so pa začeli sestankovati. O čem, vedo samo tisti, ki so bili zraven. Znano pa je, da je po teh sestankih dr. Vodušek javil policiji sumljivo smrt oziroma evtanazijo 83-letnega bolnika.
Provokacija, za katero se je odločil dr. Radan, se je obrnila proti njemu. Zdravniki, ki jih je opozarjal na težko umiranje bolnikov, se torej niso odločili, da bi stanje uredili, dr. Radana pa so javno obtožili, da je bolniku pomagal na oni svet. S tem je morala oditi tudi pri nekaterih ne ravno priljubljena dr. Bojana Žvan, predstojnica oddelka, kjer je delal dr. Radan, ki naj bi prav tako opozarjala, želela nove zdravnike itd. Razrešili so jo, češ da razmer na oddelku ne obvladuje. Dr. Radan je bil suspendiran (kasneje je ostal brez službe), kriminalisti so začeli preiskavo in se pri tem opirali na pričevanja nekaterih medicinskih strokovnjakov, na primer patologa dr. Armina Alibegovića. Iz dokumentacije so potegnili primere pokojnih bolnikov, s katerimi se je ukvarjal dr. Radan. Na temelju razlag dokumentacije naj bi bilo sumljivih najprej osem, potem celo več kot 40 smrti bolnikov. Na teh temeljih je tožilka dr. Katarina Bergant sestavila obtožnico.
Obdukcije kljub domnevno sumljivi smrti ni bilo. Kljub temu da naj bi 83-letni bolnik G. D. zaradi Radanove provokacije umrl v sumljivih okoliščinah, obdukcije niso naredili, čeprav to zahtevajo pravila. Za vse, ki umrejo v bolnišnici, je zahtevana obdukcija, razen če je vzrok smrti znan. Od nje so odstopili, kar je poleg Radana podpisal tudi dr. Švigelj, ki je za vse skupaj takrat že vedel. Ko so se zadeve temeljito zapletle, pa je bilo truplo bolnika že kremirano. To je razen pri enem veljalo za vse bolnike, ki naj bi jim dr. Radan pomagal na oni svet. Kar pomeni, da Alibegović ni imel bistvenega, na čemer bi lahko utemeljil svoje mnenje: trupla. Brez trupla mnenje patologa pomeni toliko kot nič. Zato ga sodišče tudi ni zaslišalo, kot je pojasnil Martin Jančar.
Kriminalisti so med preiskovanjem poslušali Radanove sodelavce, ti so jim verjetno postregli tudi s podatki, po katerih naj bi bil dr. Radan pravi demonski morilec. Radan je bil pač primeren grešni kozel – naporen, ker je ves čas opozarjal, hotel le najboljše za bolnike, poleg tega je pred časom kot priča nastopil tudi proti kriminalistom. Nekatere od kriminalistov je namreč njihova kolegica Mojca Šemrl Harmel prijavila specializiranemu državnemu tožilstvu zaradi nevestnega dela, predvsem pa zaradi mobinga. Dr. Radan je bil takrat njena priča kot osebni prijatelj in zdravnik.
Sindrom snežne kepe. Pri Radanu je šlo za res veliko sodno zadevo, kakršne Slovenija še ni doživela. Iz gradiva, ki so ga zbrali kriminalisti, je bilo razbrati, da gre verjetno za morilca, psihopata, ki se ima za boga. In v sosledju zgoraj naštetega je prišlo do obtožnice, ta je dr. Radanu očitala prav to. Toda stvar je ušla nadzoru. Na dan so prihajale novi in novi škandali, ki naj bi bili povezani z dr. Radanom. Videti je bilo, kot da je vsak, ki je imel interes, pristavil svoj lonček. Predsednik etične komisije dr. Štefan Grosek, h kateremu se je dr. Radan zatekel, da bi mu zaupal svoje skrbi in stiske zaradi bolnikov, ki so umirali v nemogočih razmerah, pa je stopil v korak z dr. Voduškom in drugimi zdravniki okrog njega. Dr. Grosek je tedaj delal na pediatrični kliniki, in sicer prav med intenzivisti, ki so izrazili ugovor vesti, s čimer se je odprl škandal afera otroške srčne kirurgije, ki se vleče še danes.
Celoten prispevek si lahko preberete v 46. številki revije Zarja.
