Nevarna? Samo za barabe, hinavce in slabiče. Danes pravi, da je bilo vse skupaj le imidž, za katerim je skrivala bolečino zaradi trpinčenja, ki jo je skoraj zlomilo. Pri 76 je končno brez krinke – je to razlog, da se ji stare pevske soborke in soborci iz dni, ko se je še pelo »med iskrenimi ljudmi«, ne javijo? Se pa ji bojda redno javlja hollywoodski zvezdnik svetovnega formata, zatrjuje Alenka Pinterič. Še vedno z iskrico v očeh in strastjo v ledjih.
Kako ste?
Zelo nepomembno. Sicer pa sama zase kar dobro; zdravje mi služi, počutje je super. Čakam, da se konča ta pasja vročina.
Zakaj se čutite nepomembno?
Ker ne počnem nič več, kar bi bilo zanimivo za širšo množico. Kar je bilo, je bilo in tega ne bo več. Živim svoj mali, prezrti vsakdan.
Ampak tega, kar je bilo, je bilo pa ogromno. Toliko, da ste se zapisali v kolektivno zavest naroda in da vas novinarji nadlegujemo še sedaj, ko ste že davno v pokoju. Velika večina ljudi zase tega niti približno ne more reči. Lahko bi mirno spali na lovorikah.
To mi pa nikoli ni dišalo. Ko sem bila še glasbeno aktivna, preprosto ni bilo časa. Sedaj pa mi je ljubše spanje na postelji. Pa četudi je že razmajana.
Nekam zagrenjeni se mi zdite.
Pa nisem. Na vse to gledam kot na naravno dinamiko življenja. Kar je bilo, je bilo – that's life! Živela sem za glasbo, umetnost, za ljubezen, in to se je izteklo.
In glede tega nimate nobenih obžalovanj?
Nobenih. S skoraj nikomer se več ne družim in tako mi paše. Imam zelo zreducirano, a zato toliko boljšo družbo; nekaj takih, ki me imajo resnično radi. To mi je zadosti.
Kaj res? Svoj čas ste vendar sloveli po tem, da ste »šus«, energija, da ste srce vsake vesele družbe, središče »čage«?
Ah, to je bilo le navidezno. Res sem blazna energija, nisem pa bila taka veseljakinja, kot sem se predstavljala ljudem. Bilo je del imidža, ki sem ga morala negovati med glasbeno kariero. Ja, saj sem bila noč in dan v družbi, resnica pa je, da pri sebi nikoli nisem posebej stremela k temu. Od nekdaj sem bila bolj samotarka.
Se je za imidžem žurerke skrivala kakšna hujša bolečina ali pa ste preprosto introvertirana osebnost?
Bolj gre za introvertiranost. Ki je tedaj nisem priznala niti sama sebi. Ampak danes vem, da je tako in da sem že od otroštva nekako raje sama s seboj.
No, to otroštvo menda ni bilo lahko: mama je bila bolj ali manj odsotna, oba z atom sta tudi dvignila roko nad vas, imeli ste hude napade vročice, potem pa še selitev z rodnih Jesenic, kjer ste bržkone imeli dosti prijateljic in prijateljev, v Maribor … Je to vzrok za vašo introvertiranost?
Po materi sem podedovala hudo vnetno revmo, ta se je pojavila že v najbolj ranem otroštvu. Mati nikoli ni mogla prenesti zavesti, da sem to dobila od nje. In tako so se dogajale reči, v katere se sedaj ne bi spuščala. Kot sem že rekla – bilo je, minilo je. Naj bo zadosti, če se strinjam z vami, da mi v otroštvu ni bilo vedno z vrtnicami postlano. Moja mladost ni bila lahka in morda sem res zato toliko bolj iskala družbo ter se pretvarjala, da sem nekaj, kar v resnici nikoli nisem bila: vesela in vedno za žur. Vse, samo da bi lahko čim dlje ostala med ljudmi in se mi ne bi bilo treba vrniti domov. Kjer ni bilo tako fajn …
Torej ste bili neke vrste žalostni klovn?
Točno tako.
Pa ste tedaj, ko ste bili na vrhuncu slave, lahko bili vsaj malo avtentični? Ali pa ste morali ves čas nositi masko?
Hja, tedaj še sama nisem vedela, da gre za masko. Preprosto sem res verjela, da sem takšna, kot so drugi hoteli, da bi bila. Ena od mojih pesmi ima naslov V meni je, kar hočeš. V njej pojem, da so v meni veselje, ljubezen in tudi žalost – vse. Zdaj pa izberi… In tako sem tedaj dojemala sebe.
V kolikšni meri pa so toksični ljudje izkoristili vaši krhkost in ranljivost, ko so ju enkrat začutili – kar se slej ko prej zgodi?
Ves čas! Ves čas! Ko volkovi zavohajo kri, te raztrgajo … Kot deklica nisem imela dosti prijateljic in prijateljev. Potem sem hodila v gimnazijo v Ljubljani in tam mi res ni manjkalo družbe; vabila sem ljudi na kosila in večerje in vedno sem brez razmišljanja jaz plačala, ker sem videla, da so revni. In seveda so se brž začeli okoriščati z menoj, obenem pa so se mi za hrbtom posmehovali – takrat sem seveda čeznje naredila križ. To je bil moj prvi stik s hinavščino, ki se je pozneje, ko sem postala zvezda, samo še stopnjevala. Težava pa je bila, da me je slava doletela, ko sem bila premlada, še najstnica, in nisem bila ustrezno opremljena, da bi zmogla to hinavščino prepoznati in se prav odzvati nanjo.
Vas je torej slava zlomila?
Zvezdništvo me je uspavalo, potem pa sta se začela boj za preživetje in obramba pozicij, ki sem jih zasedala. Najlažje je biti debitantka, ko pa gre zares, ni več heca; lažje je napadati kot braniti, potem pa za teboj pritiskajo nove pevke, mlade in lepe, narod pa je lačen sprememb … Pri čemer sem bila, ko sem začela s kariero, znanilka nove glasbene zvrsti – beata.
Kaj pa vas je poleg talenta sploh potegnilo v glasbo? Vas je pritegnila, ker ste prek nje najlažje preglasili svojo bolečino in dobili potrditve, po katerih ste hrepeneli?
Odraščala sem v glasbeni družini: oče je na Jesenicah poučeval glasbo in kot violinist igral v orkestru, po selitvi v Maribor pa je postal znamenit zborovodja. Tako da sem od malega vase vsrkavala glasbo, že tako rekoč v maternici. In to kakovostno, vse zvrsti, tudi najnovejše. Bilo bi čudno, če ne bi pristala v tem svetu. In kdo me je dokončno potisnil vanj? Beatli! Ko sem jih prvič slišala, sem obstala na mestu kot od strele zadeta. Vedela sem – to je to! Tisti trenutek mi je ostal v spominu za vekomaj. Tedaj sem se zavedela, za kaj sem bila poklicana na ta svet in kaj je moje poslanstvo. Beatli v svojih začetkih, ko so bili še povsem iskreni in pristni, so neponovljivi!
Pri New York Timesu se ne bi povsem strinjali z vami. Na začetku poletja so objavili članek, v katerem se sprašujejo, ali ni nemara Taylor Swift že presegla Beatle – pa tudi Queen, Michaela Jacksona in Elvisa Presleyja …
To je smešno. Zame je Taylor Swift zelo lepa in zelo prijazna – nepomembnica. Kolikor sem jo gledala in poslušala, nima nobene posebne energije, temveč je njen celotni fenomen rezultat načrtnega dela ogromnega aparata, ki stoji za njo, od marketinga do vojske producentov. Reklama na dveh nogah.
Pa njena glasba? Kako bi jo ocenili kot pevka pevko?
B. p. Po svoje celo luštkano, ampak me ne premakne.
Kaj bi bilo s Taylor Swift, če bi se na sceni pojavila takrat, ko ste začenjali tudi vi – tam okoli leta 1966? Bi bila prav tako priljubljena kot danes?
Ah, kje pa! Nič ne bi bilo iz nje. Tedaj marketinški aparat ni imel niti približno takšne moči, kot jo ima danes. Sama se iz glave takoj spomnim cele množice pevk, ki so name naredile neprimerno boljši vtis – dekle je zgolj njihova bleda senca.
Na začetku pogovora ste dejali, da živite za glasbo, pa tudi za ljubezen. Še danes, pri 76, odkrito govorite o svoji ljubezni do moških in potrebi po bližini, tudi telesni. In sedaj mi odkrito povejte, kako divji ste bili v tem pogledu v svojih najbolj divjih letih?
Spet – le na videz zelo divja.
Kolikokrat pa ste bili iskreno zaljubljeni in kolikokrat so vam moški zlomili srce?
Nonstop. Ker sem si očitno prav iskala takšne, ki so mi potem to storili. Bila sem ves čas na poti, huje od kakšnega mornarja, in zelo težko sem vzdrževala stalno zvezo – še najtežje v svojem domačem Mariboru. Venomer sem se premikala med mesti, kakor me je nesla glasbena pot, in po teh mestih sem redno spoznavala krasne tipe, povečini člane ansamblov. In sem se zaljubljala – pa ne vanje, temveč v predstavo, ki sem jo imela o njih. Tisti čas je bil moj idealni moški George Harrison iz Beatlov in njegova podoba je bila moje vodilo pri iskanju simpatij; čim mu je bil kateri podoben, sem trznila.
Se je med njimi našel kateri, ki je postal vaša velika ljubezen in ga še niste preboleli?
O ja … Spoznala sem ga v Zagrebu, kamor so me zvabili, da sem se za nekaj časa preselila zaradi kariere. Šla sem, čeprav se je vse v meni upiralo in mi je notranji glas kričal, naj ne storim tega; ne morem pozabiti tega občutka. A sem vseeno šla. In tam mi je bil na razpolago ansambel, kar popularen, ki naj bi me spremljal. Med njegovimi člani je bil res žleht in zahrbten tip – ni zlomek, da se nisem nesmrtno zacopala prav vanj! Čeprav sem takoj videla, kakšen je. Ta hudič me je potem mrcvaril na vse možne načine; izhaja iz problematične družine, tako da je te vzorce prinesel že s seboj na svet. Ta tri leta Zagreba so bila strašna, sesula so me karierno in psihološko. Poniževal me je na vse možne načine; saj nekaj sem že pozabila, nekaj ne bom nikoli, občutkov, ki sem jih doživljala ob njem, pa ni mogoče izbrisati … Z leti sem mu sicer oprostila, boli me pa še vedno.
To me zelo spominja na izpovedi številnih svetovnih zvezdnic, ki so v partnerskih zvezah prav tako pretrpele najhujše možno nasilje, od verbalnega do spolnega in fizičnega. Neverjetno je, kaj to naredi ženski – tam zunaj te občuduje in slavi ves svet, zaradi besed in dejanj enega samega pokvarjenca za štirimi stenami pa o sebi misliš vse najslabše.
Točno tako. Pri čemer se je pri meni odnos do sebe, ta hromeča nesigurnost, odrazil tudi v petju. Vsaka dobronamerna kritika v studiu me je vrgla iz tira, vedno bolj sem dvomila vase in na vsakem novem posnetku sem zapela slabše. Kadar danes slišim na radiu kakšno skladbo iz tistega časa, me kar strese po vsem telesu – kako so lahko nekaj tako slabega sploh spustili iz studia?!
Zakaj si niste ustvarili družine? Ste se tako odločili zaradi glasbene kariere ali pa so vam leta, ko bi lahko imeli otroke, preprosto ukradli napačni tipi?
To slednje! Predvsem človek, o katerem sva govorila nazadnje – če je sploh človek.
Pa danes kaj obžalujete, da nimate otrok? Pri čemer je seveda treba poudariti, da to še zdaleč ni pogoj, da je ženska zadovoljna in izpolnjena in da ni nič narobe, če se pač odloči za drugačne poti.
Ne obžalujem. Tudi kanarčki najlepše pojejo, če so slepi. Ne ve, kaj zamuja, ptiček je preprosto srečen, da živi, in žgoli lepoto življenja, ki ga čuti v sebi. Tako tudi jaz ne vem, kako je imeti družino – čeprav sem lahko bila kot teta zelo ljubeča. Ampak ne pogrešam ničesar! Nasprotno, danes sem celo vesela, da nimam otrok. In da nisem nikogar spravila na svet v napačnih okoliščinah in iz napačnih razlogov. Ljudje prevečkrat pozabljajo, da je otrok goba, ki vpija vse – tudi tisto, kar ni dobro.
Kako pa je zdaj z ljubeznijo? Na Facebooku ste nekaj pisali o mladem filmskem igralcu svetovnega slovesa, s katerim si dopisujete …
To je avstralski zvezdnik Chris Hemsworth. Videla sem ga v treh filmih in takoj postala občudovalka njegovih zunanjih atributov. Pisala sem na njegov TikTok ali Instagram, kjer naj bi od časa do časa komuniciral z oboževalkami – in naj me vrag pocitra, če se mi tip ni oglasil! Tako sem vsaj mislila nekaj časa, nakar se je izkazalo, da gre za lažni profil, prek katerega spletni goljufi privabljajo žrtve in skušajo iz njih izvabiti denar ter razna gesla. Ko sem ugotovila, za kaj gre, sem obvestila skrbnike Hemsworthovega uradnega profila. Ti so res dosegli umik spornih strani, nakar se je pripetilo, da mi je možak poslal osebno zahvalo. In tako je nastalo krasno prijateljevanje, ki še traja.
Khm, khm, morate priznati, da se tole sliši res neverjetno.
Ampak je resnično. Vsake toliko se slišiva prek videoklicev, tako da vidiva, s kom govoriva. Ja, je neverjetno, ampak se dogaja. Na vsem svetu se vse zgodi.
Povejte mi raje, če se vam namesto hollywoodskega zvezdnika javi kakšen od starih soborcev in sobork iz legendarnih dni in noči – na primer Ditka Haberl, Neca Falk, Alfi Nipič, Elza Budau …
Ne. Nihče od naštetih. Posebej blizu sem si bila nekdaj z Ditko, za katero sem verjela, da je moja prijateljica. Tudi po tem, ko sta se najini glasbeni karieri začeli umirjati, sva se nekaj časa dobivali, danes pa niti ne odgovarja več na moje klice in sporočila. Alfi, on bi poklical, če bi kaj potreboval. Neca pa je po mojem prav tako kot jaz bolj v svojem svetu; z njo si sicer nikoli nisva bili posebej blizu, mi je pa ljuba kot osebnost.
Še vedno vam ostaja glasba. Katera od vaših skladb vam je najbolj pri srcu?
Reciva, da bi v tem trenutku izbrala Povabi srečo. Pa ni moj komad, napisal ga je Jure Robežnik; prekrasna pesem, žal pa je praktično ni mogoče slišati nikjer razen na YouTubu, kjer si jo tudi sama kdaj zavrtim. Ljubim tudi šansone, ki jih je ustvaril Mojmir Sepe, s katerim sva bila velika prijatelja. Ne ravno, da bi ves čas tičala skupaj, kadar pa sva se družila, je bil to dober, močan odnos. On me je razumel, čutil. In je zame napisal nekaj takšnih skladb, da me je sezulo: Šmarnica, Kolodvorska restavracija, Ko sva skupaj, vedno sva pijana …
Kaj vas danes sploh drži pokonci, kaj vas radosti?
Upanje. Upanje, da bo zdravje šlo še na bolje – čeprav kot rečeno, že zdaj sploh ni slabo – in da se bom spravila k sebi do te mere, da bom lahko odšla nekam daleč. Nekam, kjer mi bo lepo – vsaj upam …
