Planet umira, mi pa ...?

Obstajajo članki, ki si jih človek res ne želi napisati. Tale je prav pri vrhu tega seznama. A najbrž je vseeno treba vsaj zabeležiti, da je človeštvo v zadnjih petdesetih letih pobilo 60 odstotkov vseh v divjini živečih vretenčarjev? Torej v povprečju 60 odstotkov vseh populacij sesalcev, ptic, rib in plazilcev v divjini.

Čim bolj je rdeča, tem bolj je cenjena

Na obisku v obratu, v katerem proizvajajo papriko Kotany

Lahni drnec pred grizliji

Vsega je kriv Jack London! Sloviti ameriški pisec je s svojimi deli s pustolovsko vsebino tako očaral mojega očeta, pisatelja Ivana Sivca, da je ta že v svojih mladih letih sanjal, da bi nekoč obiskal »Londonovo« Aljasko. In jo potem tudi je: prvič je v to oddaljeno ameriško državo odpotoval pred trinajstimi leti, s še dvema svojima kolegoma, drugič pa jo je obiskal letos poleti.

Šokantna dejstva o antidepresivih

Neznosna lahkost predpisovanja zdravil, katerih poraba strahovito narašča, študij o posledicah dolgotrajnega jemanja pa sploh nimamo.

Podivjani ples neba in vode

Vreme je spet pokazalo, kaj vse lahko povzroči. In ljudje so znova pokazali, kaj vse zmorejo oni, kadar stopijo skupaj.

Mesto groze postaja mesto upanja

V njegovih očeh je nekaj prirojeno srhljivega – reptilskega, morilskega, nemara celo demonskega. To je očitno že iz fotografij, ob katerih se človek lahko samo zahvali stvarstvu, da mu ni bilo treba Warrena Jeffsa nikoli srečati v živo. Visoki in vitki mož si je v svoji preroški karieri nabral kar osemdeset žen, te so imele v povprečju vsaka po deset otrok. Prave posledice njegove tiranije postajajo vidne šele danes … Njegov prijem nad občestvom pa ostaja tako jeklen, da še vedno neposredno kroji življenja, čeprav že leta trohni v zaporniški celici.

Neverjetna bitja, ki ti odprejo srce

Tadeja Borštnar o plavanju z delfini

Kiropraktik me je poškodoval

Trije meseci neznosnih bolečin.

Trije pogledi na smrt

Smrt je neizbežna, povsem naravna. A to ne spremeni dejstva, da v nas prebuja različne, pogosto neprijetne občutke. Vsak jo dojema po svoje, nas pa je zanimalo, kako nanjo gledajo bioterapevt Marjan Ogorevc, ki bi mu lahko rekli kar oče duhovnih ved v Sloveniji, Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije, psihiatrinja in pediatrinja, ki je svoje življenje posvetila duševnemu zdravju otrok, ter Tonček Kregar, pevec glasbene skupine Mi2, zgodovinar in direktor Muzeja novejše zgodovine Celje.

Kako jim je uspelo?

Ena večjih težav v slovenskem zdravstvu so izgube bolnišnic. Zaradi njih trpijo tako bolniki kot zaposleni. Medtem ko so se direktorji izgubarskih bolnišnic nedavno sestali z novim ministrom za zdravje, da bi skupaj poiskali rešitev, se lahko vprašamo, zakaj si za zgled ne vzamejo tistih, ki so problem že rešile. Splošna bolnišnica Jesenice je, kot kaže, pravi naslov za to.

Znamo živeti s šakalom?

Novi živalski prišlek v Sloveniji

Plamen spomina živi v srcu

Hrvatice na pohodu proti bolečinam

Plaz je s svojim nastopom sprožila poslanka Ivana Ninčević Lesandrić, ko je v saboru pred kamerami pripovedovala o svoji boleči izkušnji med kiretažo po spontanem splavu. Pridružilo se ji je na stotine žensk, ki so v javnosti razkrile, kakšne so bile njihove izkušnje med izpraskanjem maternice po spontanem splavu brez anestezije, spregovorile pa so tudi o tem, kako se je medicinsko osebje do njih grdo in ponižujoče vedlo. Zdaj že neustavljivo gibanje – svojevrstna hrvaška različica gibanja #MeToo, ki pa tukaj ni nastalo zaradi spolnega nadlegovanja, temveč zato, da bi ženskam zagotovili dostojanstvene medicinske storitve – priča o neprofesionalnosti, neprijaznosti, grobosti in nesposobnosti hrvaškega zdravstvenega sistema. Zdaj ni več vrnitve. Ženske so na pohodu, javnost je na nogah.

Ni hujšega, kot če si pijanka

»V skupino sem prvič prišla po tem, ko so me z razbito glavo odpeljali v Polje,« se spominja prijazna in vitalna gospa, ki ji bomo za potrebe tega članka rekli Alenka. »Zaradi od alkohola sproženega epileptičnega napada so me doma našli v mlaki krvi. Takrat sem bila samo še kost in koža, povsem na koncu … Če bi nadaljevala s pitjem, bi to pomenilo neizbežno smrt.« Pri tem je bilo povsem nepomembno, da je bilo njeno življenje navzven videti popolno. »Imela sem krasno hišo, krasen avto in navzven bleščečega moža, v resnici pa me je privezal na zelo kratko zlato verigo in me pri pitju celo opogumljal. Moje pijanstvo mu je v resnici zelo ustrezalo, saj sem bila tako bolj obvladljiva. No, na koncu me je vseeno zavrgel.«

Velike spremembe v ljubljanski porodnišnici

Vsaka porodnica ima ves čas na razpolago epiduralno analgezijo!

V vsakem od nas se skriva biser

Sebastjan Kamenik, človek, ki gleda s srcem

Ah, kakšna lepa usoda

Luči v ljubljanski Festivalni dvorani so se znova prižgale, a tokrat so, kot vedno, ko je tam izbor za femme fatale v »režiji« revije Avenija (Media24), svetile drugače. To je zaznal vsak, ki mu je bilo dano začutiti utrip dogodka. Dame, ki so bile letos v najožjem izboru za femme fatale, svetlobo dobesedno izžarevajo. Odločno, a čutno in inteligentno, vendar nikakor prevzetno; srčno, a ne brezglavo ustvarjajo svojo usodo. Ki je ujeta v njihovo čarobnost ... Ah, kakšna lepa usoda! In kaj so ujeli snopi, ki so »tipali« po dvorani?

Gepardi mijavkajo, mar ne?

Velika želja vsakega ljubitelja živali je, da bi lahko vsaj enkrat skrbel, hranil ali se družil z živalmi, ki jih je mogoče videti le v živalskem vrtu, če seveda ne potujete veliko po svetu, kjer jih je sicer mogoče videti. Zato smo z veseljem zagrabili možnost, ki jo ponujajo v ljubljanskem živalskem vrtu, in eno dopoldne pomagali skrbeti za geparda, opice sajmire (se spomnite gospoda Ficka iz Pike Nogavičke?), surikate, žirafi Rastka in Cvetka, pridružili smo se vsakdanji negi slonice Gange in se igrali s prikupnimi mehkimi navadnimi variji (iz skupine madagaskarskih lemurjev). Ogromno smo izvedeli, živali pa so s svojo prisrčnostjo izvabile iz nas ogromno toplih občutkov.

Kako vplivni so vplivneži?

Ali lahko nekdo, katerega edina referenca je, da je lep in iz znane družine, do temeljev zatrese borzo?

Iščemo žensko leta!

Ko se narava odene v najlepše barve, je znova čas, da se na Zarji zakopljemo med vaše predloge, katere ženske letos uvrstiti med najzaslužnejše, najsrčnejše, najuspešnejše. Med tiste, ki so se nam najbolj vtisnile v spomin – zaradi izjemnosti tako ali drugače, neustavljive energije, s katero premikajo meje mogočega, zaradi dosežkov, ki jih občudujemo, ali preprosto srca, večjega od sveta. Prosimo vas, pomagajte nam, da ne bomo prezrli kakšne, ki bi še posebej sodila v ta žlahtni izbor, pa bo zaradi svoje skromnosti ostala skrita javnosti.

Življenje pod plazom

Naša država je geološko zelo pestra in reliefno razgibana. Kar tretjina slovenskega ozemlja je podvržena zemeljskim plazovom, ti se večinoma pojavljajo v hribovitih in gričevnatih predelih predvsem zahodne in osrednje Slovenije ter hribovitih delih jugovzhodne in vzhodne Slovenije. Kar nekaj prebivalcev v Sloveniji živi tako rekoč na plazu, torej se pod njimi nenehno nekaj dogaja, in tako območje je treba redno nadzorovati. Slovenski raziskovalci so v svetu cenjeni kot izjemni poznavalci plazov, niso pa čudodelci, ki bi znali točno napovedati, kdaj in s kakšno silo se bo utrgalo zemljišče za vašo hišo. O skrivnostih plazov smo se pogovarjali z dr. Tino Peternel z Geološkega zavoda Slovenije.

Armada joče za vojskovodjem

Na Reki ima status božanstva. Vsak, ki ga je kdaj srečal med jutranjim tekom po Opatiji, kjer živi zadnjih pet let, je ponosno in zanosno pripovedoval medijem, kako fin gospod je. Nogometni trener Matjaž Kek je za slovensko-hrvaško prijateljstvo v tem času bržčas naredil več kot predsednik Borut Pahor s svojimi objemi hrvaških političark ali Zoran Predin s svojim bilateralnim muziciranjem.

Nos je moj

Zakaj bi bil uspeh neverjeten? Ker govorimo o slovenski medicini kot o popolni katastrofi, po drugi strani pa naši zdravniki dosegajo vrhunske uspehe, enega takšnih smo spremljali prejšnji teden. Že spomladi smo slišali, da »je nos rasel na roki in so ga potem presadili na obraz, več da bomo izvedeli, ko se bo čisto zares 'prijel'«, v resnici pa si nismo predstavljali, za kakšen dosežek gre. Popravljanje nosov je vendar že dolgo rutina, ampak rast nosu na roki, no, to je pa vsekakor neverjetno. Saj v resnici ni rasel, le opomogel si je – potem ko so ga ustvarili po podobnem principu, kot je nastala Eva iz Adamovega rebra. A pojdimo po vrsti.

Bi v parlament pripeljale otroka?

Javnost je prejšnji teden začela burno debato, potem ko je novozelandska premierka Jacinda Ardern na zasedanje generalne skupščine Združenih narodov s sabo prinesla trimesečno hčer. S tem je želela ženskam po vsem svetu sporočiti, da je lahko vsaka ženska voditeljica države in mati obenem. Mi smo ob tem naše poslanke vprašali, za kakšno idejo ali sporočilo bi v slovenski parlament s sabo prinesle otroka.