Starši, ki so po spletu okoliščin ugotovili ali vsaj sumijo, da so njihovi otroci še živi, se nočejo potolažiti z 10.000 evri odškodnine, ampak hočejo najti svoje potomce, ki so večinoma razsejani po vsem svetu, nekateri pa živijo le nekaj ulic proč. Neka mati – v porodnišnici so trdili, da je ena od dvojčic umrla – je čez nekaj let videla pri obredu v cerkvi popolnoma enako punčko, kot jo ima sama … Seveda nima od takrat niti ene mirne minute.
Saj ne moreš verjeti … Vse zgodbe o kraji novorojenčkov v nedavni preteklosti so se dogajale iz ideoloških razlogov. Irske redovnice so dajale v posvojitev (tudi za denar) otroke nezakonskih mater, češ da so grešnice, Francov režim je jemal otroke svojih političnih nasprotnikov in jih podarjal svojim neplodnim privržencem, enako se je dogajalo med vladavino hunt ponekod v Latinski Ameriki. V Srbiji so dojenčke očitno kradli za denar. No, ne samo v Srbiji, od marsikod se slišijo posamični primeri, ko so nezakonskim in revnim porodnicam lagali, da je otrok umrl, gre za države s slabim zdravstvenim sistemom in še slabšo državno administracijo. V Srbiji ni šlo ne za eno ne za drugo – ampak za pogoltnost.
Tisoči neprespanih noči Stanice Blagojević. Stanica je rodila 4. aprila 1984 v Valjevu, štiri dni je dojila svojo hčerkico, prepričana je bila, da se ji je že nasmehnila, peti dan, ko bi morala domov, pa so ji rekli, da je ponoči otrok umrl. Trupelca ni videla, tudi nobenih papirjev ji niso dali, in ko je prišla domov, so jo moževi starši nagnali, češ da bi lahko ostala le, če bi rodila sina. Mož ji je napisal pismo, češ da jo zapušča, ker da so v njeni družini štiri hčere, in da bo tudi z njo očitno tako, on pa hoče naslednike. Ko je Stanica prišla k sebi, je začela iskati svojega otroka, saj je upravičeno sumila, da je ukraden – nikoli ni dobila mrliškega in obdukcijskega dokumenta, podatki, ki so sploh bili, so bili popolna zmešnjava (ni čudno, ker je nekdanji mož delal v občinski upravi). Sumljivo je bilo tudi to, da je videla v porodnišnici priči pri svoji poroki, srbski par, ki je živel na Dunaju, vendar pa je ni obiskal. Kaj sta zakonca delala tam? Kmalu se ji je posvetilo, da sta odnesla njenega otroka, nedvomno s privolitvijo njenega moža.
Stanica je v drugem zakonu rodila sina, nikoli pa ni nehala iskati hčere. Leta 2015 je šla na Dunaj in prek zvez našla družino, ki je vzgajala njenega otroka, po dolgih peripetijah je obiskala tudi hčer, ki jo je pretresla, saj je bila zelo podobna njej, ko je bila enako stara. Ni znala srbsko, a je očitno vedela, za kaj gre. Čez čas jo je Stanica obiskala v bolnišnici, kjer dela, Petri je v ihti izpulila šop las, potem sta obe pobegnili vsaka v svojo smer in se nista več videli. Analiza DNK je pokazala, da je Petra 99,9-odstotno Staničina hči. Stanica noče nikogar tožiti, tudi hčeri se noče vsiljevati, le resnico bi rada, tako kot tisoči drugih staršev ukradenih otrok. Le da je Staničina zgodba nekoliko drugačna, v krajo je bil vpleten njen mož, pri večini drugih »smrti« pa so bili prisotni zdravniki, babice, celo čistilke, socialni delavci, policisti in matičarji. Med seboj so si razdelili od 15.000 pa do 45.000 evrov, eni pa niso dobili nič, molčali so, da so obdržali službo.
Zorica Jovanović proti Srbiji. Zorica je rodila sina oktobra leta 1983 v Kliničnem centru v Ćupriji. Otrok je bil zdrav, ocenjen z desetko, pravi nesrečna mati, dva dni ga je dojila, tretje jutro pa ji je medicinska sestra povedala, da je zaradi možganskih krvavitev umrl. Z možem sta ga iskala po bolnišnici, rečeno je bilo, da so ga peljali na obdukcijo, njo so hoteli umiriti z injekcijo, a je ni hotela. Vse do danes ni dobila nobenih papirjev, kaj se je zgodilo z njenim otrokom.
Leta 2002, dve leti po padcu Miloševićevega režima, so se starši opogumili in začeli množično prijavljati izginotje svojih otrok. Tudi Zorica, pravzaprav je prijavo spisal in podpisal njen mož in to je bil tudi izgovor države, zakaj je ni vzela resno – krajo otroka bi morala prijaviti mati. Starši ukradenih otrok imajo zelo podobne zgodbe – dokumenti, ki so jih iskali po bolnišnicah in matičnih uradih, so bili »uničeni« v požarih ali poplavah, tisti, ki so jih le nekako našli, pa so bili ena sama zmešnjava. Še največ jasnosti je bilo na pokopališčih, kjer so imeli zelo natančno zapisano, da otroci nikoli niso bili pokopani.
Zorica je leta 2002 našla podatek, da je bil njen sin vpisan v matično knjigo, ni pa bil vpisan v knjigo umrlih. Za svojega otroka sta se z možem neuspešno bojevala nekaj let, dokler se nista obrnila na Evropsko sodišče za človekove pravice. To je leta 2013 Zorici dosodilo 10.000 evrov odškodnine in 1800 evrov sodnih stroškov, ki jih je morala poravnati Srbija, za povrh pa bi morala država sprejeti zakon, ki bo raziskal in razrešil krajo in preprodajo lastnih otrok. Prav ta zakon je zdaj v obravnavi, a o tem nekoliko pozneje. Zorica, mož ji je pred leti umrl, ob strani ji stoji mlajši sin, se še zmeraj bojuje, javno nastopa in opozarja – nisem tožila zaradi odškodnine, kot številni drugi starši hočem resnico!
Kako se je dogajalo?
Celoten prispevek si lahko preberete v 46. številki revije Zarja.
