Marja Bizjak Ažman

Naslovnica me ni pritegnila, čeprav je na njej tudi tista najlepša beseda – ljubezen. Ljubezen z robotom. In glej ga zlomka: v tem primeru res velja, da knjige ne sodi po platnicah.

Pred ljubeznijo z robotom avtorica v poglavju Moji moški opisuje ljubezni z moškimi. Prvi na vrsti je Pametni računalničar z velikimi čevlji in srepim pogledom. Tak, ki je nikoli ni pohvalil, a ga je vseeno prepričala, da je ženska njegovega življenja. »Ljubezen« sta v javnosti skrivala, v kleti sta si pa dajala duška. Opisuje, kako je bilo: »Malce sem jamrala, in to samo zato, da sva bila uglašena.« A računalničar je bil za časom, ni se obneslo.

Kulturni center Maribor

Ni šlo

Drugi je bil Glasni sadjar, ki ga je spoznala, ko se je udeležila obiranja jabolk. »Opazila sem, da je pogledoval proti meni, jaz pa sem mu vztrajno vračala poglede. Zmeraj mi je bilo všeč, če so si me moški primerki ogledovali.« Z njim se je dobro ujela, a je bilo tako lepo, da se je začela dolgočasiti. Zamenjala ga je za Brezposelnega veseljaka. »Njegova dobra volja me je kaj kmalu začela utrujati. Vsaj kdaj pa kdaj bi se lahko nekoliko razjezil, se naščeperil in povzdignil glas.« Pa se ni. Sledil je Srboriti voznik žerjava, ki se je poistovetil s politiko. Navijal je za desne. »Mi, desni, prav dobro vemo, kako je treba!«

Odnosi

Ko se najdeta duši dvojčici: ljubezen, ki je čakala vse življenje

Ko sta se ljubila, je avtorica slikovito opazila, da si je, ko je roko položil na njen levi bok, hitro premislil in jo prijel za desnega. Doktorica filozofije, leta 1949 v Mariboru rojena Marija Švajncer, ima izjemen smisel za humor. Tudi žerjavist ni bil okej. Zamenjala ga je za Spletnega komentatorja. Piše, da je bil zvit, a ji je bil všeč, ker jo je vztrajno hvalil: »Tako zelo mi je prijalo, da sem bila v njegovih očeh lepa, pametna, postavna, izobražena, prikupna. Vsak del mojega telesa je znal domiselno opisati. Čedalje bolj sem mu verjela, da sem res takšna.« Tudi s tem ni šlo in sledil je Gostobesedni pesnik.

»Ko sva se spravila v posteljo, sem imela v mislih dolgo in poetično ljubljenje, kakršno se poda pesniški duši, on pa ne. V rokah je držal tablico in bral svoje verze.« Hitro se ga je naveličala. Želel je preveč občudovanja. Ves čas je hrepenel po njeni potrditvi, njej pa se ni več dalo hliniti, da ji je nekaj všeč, če ji ni bilo.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 30. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana