Ko se najdeta duši dvojčici: ljubezen, ki je čakala vse življenje
Aleksandra in Hinko sta se zaljubila že v otroštvu, nato pa zaradi cerebralne paralize živela v raznih ustanovah. Minilo je več kot trideset let, ko sta se znova našla.
Iz meglene Ljubljane sva se s fotografom odpravila proti Ptuju. Sonca tudi tako daleč nisva našla, sva ga pa odkrila v lični hišici v vasi Cunkovci, znotraj stanovanjske skupine ZUDV Dornava (Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava). Tam danes skupaj živita Aleksandra in Hinko Trebovc. Dva sončna človeka, ki sta se rodila s cerebralno paralizo.
Ljubezen vedno najde pot
Med njima se je zaiskrilo že v vrtcu v Vipavi sredi sedemdesetih. Potem se je odvilo življenje. Vsak od njiju ga je preživljal po svojih močeh na različnih koncih Slovenije. Aleksandra je bila v zavodu Dornava, Hinko pa v Šentjurju in Dobrni, a tisti srčni vtis iz vrtca v Vipavi je ostajal nepozabljen. Minilo je več kot trideset let, ko je nekega dne Aleksandra vzela v roke telefon in začela iskati Hinka. Našla ga je. Poklicala. In potem se je hitro zgodilo. Duši dvojčici sta našli pot druga k drugi. Zdaj živita pod isto streho kot mož in žena, kar so jima omogočili v ZUDV Dornava, kjer se znajo veseliti skupaj s stanovalci, ki zaradi motenj v duševnem razvoju ali pridobljenih možganskih poškodb ne zmorejo živeti sami. Ampak ljubezen vedno najde pot. In ko se zgodi ali po tolikem času prebudi, osebje ne ostaja gluho za želje zaljubljencev, da bi zaživeli skupaj.
Hinko in Aleksandra za zdaj živita še z enim zaljubljenim parom, a je njuna velika želja, da poskusita čisto na svoje. In »dokažeta«, da zmoreta tudi to. Ne manjka več veliko, da bo želja uslišana.
Duši dvojčici
»Ti si se plazila za mano že v vrtcu,« se spomni Hinko, zdaj 52-letni moški, ki je pred tremi leti postal Aleksandrin mož. »Moj princ na belem konju,« večkrat omeni Aleksandra in ga ljubeče pogleda.
Vse življenje sta zaradi cerebralne paralize in številnih ovir živela v raznih ustanovah, Aleksandra zadnjih 35 let v Dornavi. Pred nekaj leti, v času korone, pa se je ojunačila in poiskala Hinka. Nikoli ni nehala misliti nanj. Na tiste otroške iskrice. Na tistega simpatičnega lumpka iz vrtca, kamor so ju starši, kot je bila navada v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, dali pri dobrih dveh letih. Češ da jima bo tako najbolje. Tako jih je takrat prepričala stroka. Danes je seveda drugače.
Nadaljevanje srčne zgodbe si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 23. december 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
