Nevrotična gospodinja: telefon na polici
V dnevni sobi smo imeli ponovoletno kosilo, ko je nekaj pozvonilo. Vsi smo se prijeli za žepe in izvlekli svoje telefone, ampak noben ni bil pravi.
Zvonec pri vhodnih vratih se oglaša drugače. Le kaj bi to bilo? Morda me pečica opozarja, da je pečenka pečena? Ali pomivalni stroj, da je pomil, naj ga pridem spraznit? Najprej sem sama letala po stanovanju in iskala izvor nenavadnega oglašanja, potem so to počeli skoraj vsi gostje. Obračali smo blazine na kavču, brskali po predalih in z metlo bezali pod omarami, morda se je tista piskajoča reč zakotalila kam spodaj. Nakar se je začela režati hčerina prijateljica. Pa ne, da še imate stacionarni telefon?
Vsi smo se zazrli v knjižno omaro in tam je na eni od polic zares zvonil dobri stari telefon, priklopljen na telefonsko vtičnico in elektriko. Že zelo dolgo se ni oglasil, in kadar se, je na oni strani gotovo kdo, ki ponuja zavarovanja, shujševalne tablete ali nekaj, kar je zagotovo boljše od viagre. To pot so ponujali gugalne stole po polovični steni. Marš. Imamo pač sklenjeno pogodbo za nekakšen trojček in v njem je tudi stacionarni telefon, ki ga še nismo odstranili, je zagodrnjal cenjeni soprog.
In potem smo si začeli pripovedovati zgodbe o tem, kako smo včasih tičali ob telefonih in čakali, da nas pokliče tisti, ki nam je obljubil klic. Šef, ki nam ponuja boljšo plačo, ljubimec, ki se že dolgo ni oglasil, mrha pokvarjena. Predvsem pa smo bili nekoč precej bolj diskretni kot danes, počakali smo recimo, da je šel šef iz pisarne, preden smo zlorabljali službeni telefon in klicali teto v Pariz. Kar je potem šef na računu tudi opazil in zaslišal vse v podjetju, od čistilke pa do vodje nabave.
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 13. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
