Shutterstock

Američan James Leninger je kot dveletni otrok trpel za hudimi nočnimi morami o sestreljenem letalu. Pozneje je začel staršem opisovati neverjetno točne zgodovinske podrobnosti o svojem »prejšnjem življenju«.

Upokojenci

Kako živeti do konca in umreti brez bolečin?

Imeni letalonosilke USS Natoma Bay in soborca, ki ju je navajal,  sta se ujemali z življenjem padlega ameriškega pilota Jamesa Hustona ml. Zgodba, ki jo je preučeval ugledni psihiater dr. Jim Tucker z Univerze v Virginiji, velja za eno najbolj raziskanih primerov domnevne reinkarnacije na svetu. Še z nekaj drugimi je bila predstavljena v Netflixovi dokumentarni seriji Surviving Death. Pred kratkim se je tudi na slovenskem delu Instagrama pojavil posnetek komaj dobro govoreče deklice, ki svojemu očku razlaga o hišici, kjer sta živela, in kako ga je crkljala, ko je bil še majhen. Se otroci res lahko spominjajo preteklih življenj? Kako naj starši ravnajo, ko jim malček recimo reče, da se spomni tiste druge mamice?

»Ko odrasli kaj podobnega slišimo od svojega otroka, pogosto pomislimo, da je plod njegove fantazije, da si je izmislil ali od nekoga slišal,« pravi Robert Zupančič, slovenski regresoterapevt po svetovno znani metodi dr. Michaela Newtona (ameriški psiholog, certificirani mojster hipnoterapije in svetovno znani pionir na področju duhovne regresije, njuni najbolj znani deli sta Usoda duš in Potovanje duš), ki jo izvaja že več kot petnajst let.

»Pionir raziskovanja spominov otrok na prejšnja življenja je bil dr. Ian Stevenson, ugleden kanadsko-ameriški psihiater, ki je več desetletij vodil oddelek za psihiatrijo na Univerzi v Virginiji. Potoval je po svetu in intervjuval otroke ter zbral več kot 3.000 primerov otrok s spontanimi spomini, pri čemer je posebno pozornost namenil rojstnim znamenjem, ki so se ujemala s poškodbami iz prejšnjega življenja. Svoja ključna odkritja je podrobno opisal v obsežnem delu z naslovom Twenty Cases Suggestive of Reincarnation.«

Klemen Jeke

Zupančič se kot terapevt pogosto naslanja na Stevensonove ugotovitve, služijom,u kot pomembna strokovna podlaga. V svoji praksi izkušenj z otroki sicer nima, regresoterapija je primerna izključno za odrasle ljudi, je pa skozi leta dela srečal kar nekaj klientov, ki so mu povedali, da so se v otroštvu spomnili preteklih življenj. Enako se jim je zgodilo pozneje med regresijo.

Bujna domišljija?

Štiriletni Noah, ki ni poznal svojega starega očeta, saj je ta umrl pred njegovim rojstvom, je očeta, s katerim sta se igrala, na lepem presenetil z izjavo: »Veš, očka, ko si bil mojih let, sem bil jaz tvoj očka,« (primer iz knjige Otroci se spominjajo nebes, avtorjev dr. Wayna W. Dyerja in Dee Garnes, op. a.).

»Stevenson je raziskal veliko podobnih primerov in odkril, da otroci spontano prihajajo do nekih vsebin, za katere je veliko mogočih razlag. Ena je seveda, da so to odzivi na pretekla življenja, je pa tudi kar nekaj alternativnih razlag, še posebej ko govorijo o krajih, kjer naj bi živeli, in ljudeh, ki naj bi jih predstavljali. To bi lahko bil neki kulturni spomin, naključno ujemanje, informacije bi lahko kje slišali. Nekdo, ki bi videl posnetek deklice, ki je dejala, da je pestovala svojega očka, ko je bil majhen, bi lahko takoj rekel, da je to dokaz, da se spomni preteklega življenja, kdo drug pač ne. Če mi nekdo v regresoterapiji reče, da je govoril s pokojnim očetom, je to njegova avtentična subjektivna izkušnja, ampak za to, da bi ugotovili, ali je to res njegov oče, bi morali poiskati dokaze. Znanost za to uporablja fenomenološko raziskavo, s katero raziskujejo subjektivno doživljanje ljudi. Stevenson je z ekipo zbiral dokaze in raziskoval, ali gre za objektivne zgodovinske dogodke, kraje in ljudi. V velikem številu jih je potrdil.

Pogosto so raziskovali rojstna znamenja in telesne posebnosti, ki so jih primerjali s poškodbami umrlih oseb, za katere so otroci trdili, da so bili v preteklem življenju. Newton v svoji knjigi Potovanje duš opisuje zanimiv primer moškega z nenehnimi fantomskimi bolečinami, ki jih medicina ni znala diagnosticirati. V regresoterapiji se je izkazalo, da je bil v enem od preteklih življenj ubit z vbodom sulice. Ne moremo seveda zagotovo vedeti, ali je to res, morda je podzavest z zgodbo, ki je lahko plod domišljije, skušala zapreti to poglavje. Včasih se to lahko zgodi, ko ljudje nenehno iščejo odgovore na vprašanja, zakaj imajo kakšne težave in stiske. Druga, povsem enakovredna možnost pa je, da gre za avtentične spomine na pretekla življenja.«

Faraoni in kralji

Sam verjame v drugo možnost. »V moji praksi je bilo približno deset odstotkov oseb, ki so same raziskale ozadje svoje zgodbe in dobile potrditve v konkretnih zgodovinskih okvirjih ali celo v konkretnih osebah. Pred leti so psihologi v pogovornih oddajah o reinkarnaciji trdili, da so spomini na prejšnja življenja plod domišljije, ker naj bi v regresoterapiji vsi ljudje po vrsti trdili, da so bili Napoleoni, faraoni ali kralji. Med mojimi več kot 1.200 dokumentiranimi primeri niti eden med seanso ni trdil, da je bil kaj od tega. Deset odstotkov jih je bilo grofov – nepoznanih, sicer pa so večinoma živeli življenje običajnih ljudi, po navadi so bili bolj revni kot bogati.

Nič mističnega in spektakularnega ni bilo v njihovih zgodbah. Poleg tega zaradi različnih razlogov v prvem poskusu ne uspe dvajset do trideset odstotkov seans. Pravijo, da nič ne vidijo. Tudi to je zame dokaz proti teoriji, da so zgodbe, o katerih govorimo, plod domišljije. Ti spomini sicer niso tako natančni kot tisti, ki jih omenjajo avtorji raziskav s področja otroških spominov. Michael Newton pravi, da duša kmalu po rojstvu doživi splošno amnezijo, kar sovpada z ugotovitvami Stevensona, da otroški spomini nekako po petem letu zbledijo.«

Izkušnja sedanjega življenja

Smisel je namreč živeti in dobiti izkušnje sedanjega življenja. »Podzavestne spomine na pretekla življenja začnejo nadomeščati zavestni, ki prevzemajo glavno vlogo pri procesiranju informacij. Po drugi strani pa začnejo spomini bledeti tudi, ker starši v nevednosti ali nejeveri nehote otroške spontane spomine negirajo, jim govorijo, da je to samo plod njihove domišljije, in otrok neha govoriti o tem, da ne bi bil čuden, nor. Zdi se mu, da ni v redu, če o tem še naprej govori. Kar pa seveda ne pomeni, da teh spominov ni več. Primeri se pojavljajo po vsem svetu, ne glede na to, ali starši verjamejo v reinkarnacijo ali ne.

Pogosto se vrnemo v isto družino

Verjetno si je težko zamisliti, da je bil dojenček, ki ga hranite, vaš dedek  ali vaša mama … A primeri vrnitve otrok v isto družino so zelo pogosti. Avtorja knjige Otroci se spominjajo nebes sta dobila več sto zgodb, v katerih so otroci osuplim staršem povedali: Včasih sem bila tvoja mamica, zdaj pa si ti moja, ali: »Se spominjaš, ko si bil otrok in sem te hranil?« »V duhovnem svetu se duše organizirajo v dušne skupine in v njih se duše iste zavesti skozi različna življenja srečujejo v prepletenih odnosih – kot starši, otroci, partnerji ali prijatelji. To se dogaja tudi v regresoterapiji.

V devetdesetih odstotkih primerov klienti v dušni skupini prepoznajo ljudi iz sedanjega življenja. Znanost pravi, da se ljudje srečujemo na osnovi valentnosti – v odraslosti si najdemo partnerja, s katerim še naprej podoživljamo vzdušje iz primarne družine. Pogosto so partnerji podobni našim staršem. Člani istega skupka duš se običajno inkarnirajo skupaj. Zato lahko to spoznanje iz regresoterapije vpliva na kakovost odnosov. V sedanjem življenju so lahko ti ljudje sprti, v duhovnem pa se krasno vse pogovorijo med seboj. Po regresoterapiji se lahko mnogi odnosi tako spremenijo.«

Tukaj sem že bil

Otroci, ki se spominjajo preteklih življenj, pogosto natančno navedejo svoja prejšnja imena, družinske člane ter točne lokacije hiš in mest, kjer so nekoč živeli, čeprav jih pred tem niso še nikoli videli ali obiskali. Prav tako se dobro spominjajo svojih nekdanjih poklicev in vsakdanjih navad, zaradi česar včasih celo kritizirajo kuhanje ali ravnanje svojih sedanjih staršev. Včasih celo začnejo govoriti v tujem jeziku, čeprav se ga seveda niso nikoli učili in ga ne govori nihče v njegovi bližini.

»Otrok je kot spužva, lahko bi se zgodilo, da bi gledal neke oddaje, arabske filme, recimo, in začel govoriti v arabščini – vendar se to zgodi tako redko kot glavni zadetek pri lotu. Druga razlaga bi lahko bila, da je otrok spontano dostopil do univerzalnega informacijskega polja. A zame je najbolj realna razlaga, da gre za avtentične spomine duš na pretekla življenja.«

Kot se je zgodilo dečku Atlasu Auberryju, ki so ga prav tako predstavili v oddaji Surviving Death. Pri treh letih se je spominjal svojega prejšnjega imena, stare mame in natančne lokacije, kjer je živel pred svojo smrtjo, v Iowa Sourceu. Ko ga je obiskal strokovnjak za reinkarnacijo dr. Jim Tucker, je Atlas med številnimi pomešanimi fotografijami, ne da bi okleval, pravilno prepoznal svojo prejšnjo mamo, hišo in igrišče v Iowa Sourceu.

Kako reagirati?

Tudi slovenski starši gotovo kdaj ostanejo brez besed, ko njihov otrok povsem spontano izjavi kaj, kar spominja, da ni iz tega časa in tega življenja. Kako reagirati v takih trenutkih? »Pomembno je, da otroke poslušate z radovednostjo. Ne poskušajte jih prepričevati, jih negirati ali tlačiti njihovih spominov. Bodite odprti. Ni vam jih treba voziti k psihologom, nič ni narobe z njimi, sploh pa bodo ti spomini do vstopa otroka v šolo izzveneli. Otroci so naše največje ogledalo, morda se z namenom nečesa spominjajo, da se mi nekaj naučimo!« svetuje Zupančič.

Ljudje

V nebesa se (včasih) pride skozi pekel

Preprosto verjemimo!

Kljub številnim dokazom pa so mnogi še vedno skeptični. »Živimo v kulturi, ki je tipično krščanska in reinkarnacije ne priznava. Takšne primere pogosto povezujejo z vraževerjem in razlago, da za to ni konkretnih dokazov, a Stevenson je lepo nakazal smer. Vendar v določenem trenutku tudi znanost trči ob zid – kako z znanstveno metodo iz tridimenzionalnega sveta dokazati nekaj iz sedme dimenzije? Veliko stvari ni dokazanih, pa jih znanost vseeno sprejema, zato nam tudi na tem področju ne preostane drugega, kot da preprosto verjamemo. Najbolj zanimivo ni dokazovati tisto, v kar že verjamemo, ampak raziskovati tisto, česar ne razumemo,« sklene Zupančič.

Hollywoodski igralec

Ryan Hammons je kot majhen otrok trdil, da je bil v prejšnjem življenju hollywoodski igralec in agent iz 40. let prejšnjega stoletja, ki je potoval po svetu in imel več žensk. Raziskovalci so na podlagi njegovih izjemno natančnih spominov potrdili, da se podrobnosti ujemajo z življenjem malo znanega igralca in agenta po imenu Marty Martyn.

(dokumentarna serija Surviving Death)

 Pogrešam drugo mami

Ko je bil moj sin star tri leta, je pogosto govoril o svoji »drugi« mami. Na vsem lepem je rekel, da jo pogreša. Njegova žalost je bila otipljiva, očitna. Rekel je: »Moral sem skrbeti zanjo, saj mi je očka umrl.« Vprašala sem ga, ali se spomni, kako je umrl njegov očka, in odvrnil je, da so ga kot vojaka ubili v vojni.

(Pare Tutu, Viktorija, Avstralija – iz knjige Otroci se spominjajo nebes)