ARHIV ZRSVN

V preteklosti je bil pri nas priljubljen in so ga pogosto sadili za okras na vrtovih in v parkih, od tam pa je pobegnil v naravo. Razširil se je ob rekah Tržiški Bistrici, Savi in Kamniški Bistrici. Zato ga je treba odstraniti z vrta in nadomestiti z lepimi domorodnimi vrstami okrasnih grmovnic.

Živali

V Sloveniji že 1.500 tujerodnih živali: Katere nam povzročajo največ težav?

»Kalinolistni pokalec (vrste Physocarpus opulifolius) je problematičen, ker se z vrtov in parkov lahko hitro razširi v naravo. Najnevarneje je, če ga posadimo ob vodi, saj se po njej plodovi in semena zelo uspešno razširjajo. Prav tako je nevarno, če ga imamo v bližini gozda, saj se razmnožuje tudi vegetativno. Težava nastane tudi pri odlaganju obrezanih ali izkopanih grmov v naravo – v gozd ali na obrežje vode, ker se zelo uspešno razmnožuje s potaknjenci. Razrašča se tudi vegetativno, zato se hitro razraste po večjem delu vrta. S semeni se hranijo ptice, zato lahko tudi one prispevajo k njegovemu širjenju,« pojasnjujejo strokovnjaki na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave.

Trajnost

Tujerodne invazivne rastline: navadna amorfa

V Sloveniji so ga ljubitelji vrtnarjenja pogosto sadili na obhišne vrtove, priljubljen pa je bil tudi v parkovnih zasaditvah. »V 70. in 80. letih, tudi še v začetku 90. let prejšnjega stoletja, je bil priljubljena okrasna rastlina, ker hitro raste in prekrije površine. Je nezahteven za vzdrževanje, saj raste tudi v slabših razmerah in praktično povsod. Odporen je proti močnemu obrezovanju – rastlino lahko močno porežemo, pa se bo obrasla. Tržijo pa jo tudi kot rastlino, primerno za mestno okolje, ker dobro prenaša sušo. Danes se uporablja manj, vendar pa so gojene oblike z raznobarvnimi listi še vedno priljubljene.«

Hitro se »skrije«

Z vrtov in parkov pri nas se je marsikje zaradi svoje invazivnosti že razširil v naravno okolje. »Podatki o razširjenosti kalinolistnega pokalca so pomanjkljivi, saj se vrsta hitro 'skrije' med drugo vegetacijo. V naravi ni izstopajoča in jo zlahka prezremo, poleg tega je na prvi pogled podobna nekaterim našim domorodnim grmovnim vrstam. Znani podatki o razširjenosti so predvsem z območij, kjer so bili opravljeni botanični popisi ali naključne najdbe, ki so jih popisali posamezniki z dobrim botaničnim znanjem. V projektu LIFE OrnamentalIAS nas je presenetila njegova pogostnost ob Tržiški Bistrici v spodnjem toku in v širši okolici sotočja s Savo. Zelo pogost je ob Savi v okolici Ljubljane in od Sevnice do meje s Hrvaško. Razširjen je tudi v spodnjem toku Kamniške Bistrice, drugod po Sloveniji pa so razpršene posamezne najdbe, na primer na širšem območju Postojne in Kočevja ter Bele krajine.«

Kako ga prepoznati?

»Kalinolistni pokalec je močno razvejan listopadni grm, ki je na prvi pogled podoben domorodni brogoviti in ribezu. Listi so pecljati, deljeni na od tri do pet krp, zgoraj temno zeleni, spodaj svetlejši, pri gojenih sortah so lahko rdeči ali rumeno-zeleni. So spiralasto nameščeni. Beli cvetovi so združeni v kroglasta socvetja. Cveti od maja do junija. Plodovi pa so mehurjasti mešički, ki se jeseni razpočijo in raztresejo semena. Nezreli so zeleni do rumeno-rjavi, zreli pa rdeči.«

V naravi povzroča precejšnjo škodo

»Podobno kot druge invazivke izpodriva domorodne vrste; zaradi hitre rasti je konkurenčnejši od njih. Najbolj prizadene vrste v grmovnem in zeliščnem sloju, saj tvori izjemno goste sestoje in omejuje naravno pomlajevanje gozdov. Razširja se tudi na prodiščih, kjer spreminja pogoje. S tem se postopoma spremeni celoten ekosistem, vpliva tudi na živalske vrste, ki so vezane na avtohtone vrste rastlin, predvsem na specializirane rastlinojede žuželke ter ptice in dvoživke. Najbolj prizadene poplavne gozdove in prodišča.«

ARHIV ZRSVN

Nikar na kompost!

»Kalinolistni pokalec je zahteven za odstranjevanje, saj je treba izkopati celotno rastlino, z vsemi koreninami – iz vsakega delčka korenine, ki ostane v zemlji, namreč zraste nova rastlina. Mlade, enoletne rastline, ki še nimajo razvejanega koreninskega sistema, lahko izpulimo. Pri odstranitvi večjih grmov pa si pomagamo z manjšo gradbeno mehanizacijo ali pa nadzemni del posekamo, korenine pa izkopljemo s krampom.

Najbolje je ostanke oddati v sežig. Če ga imamo na domačem vrtu, semena porežemo, preden dozorijo, da preprečimo nenadzorovano širjenje v naravo. Ostankov obrezovanja nikakor ne smemo odlagati v naravo, prav tako ni priporočljivo kompostiranje na domačem vrtu, saj se lahko ukoreninijo. Če možnosti sežiga nimamo, ga oddamo v industrijsko kompostiranje – zeleni odrez. Predvsem pa si ob urejanju vrta namesto vrst s črnega seznama izberemo lepe domorodne vrste okrasnih rastlin, ki bodo prispevale k biotski raznovrstnosti vrta.«