revija Jana

Saj veste, noč čarovnic. Noč, ko se svet živih najbolj približa svetu mrtvih, piše v enciklopedijah, plemenita navada pa se je preselila k nam iz Amerike, kaj pa drugega. Noč, ko veseljačijo trgovci, bi se lahko imenovala. Še v slaščičarnah niso prodajali navadnih tortic, ampak takšne v obliki lobanj, odsekanih prstov in pajkov.

Odnosi

Nevrotična gospodinja: Jesensko pospravljanje

Le kam so spravili semena, ki so jih pobrali iz buč, se je spraševal cenjeni soprog. In kam bodo spravili vso to strašno količino buč, ki so že začele gniti? Jih bodo prašiči sploh hoteli jesti? Ali pa bodo končale na kompostnikih tako kot naše?! Ob teh besedah sem se nasršila; saj menda moj najdražji ne pričakuje, da bomo jedli buče od jutra do večera vse tja do pomladi? Vtepel si je namreč v glavo, da bo pridelal velikanske jedilne buče, da bodo sosedje kar zeleneli od zavisti, v ta namen je privlekel od bližnjega kmeta poln prtljažnik gnoja, ki sta ga tako temeljito zapakirala, da smo se morali zaradi smradu še dolgo voziti naokoli z vsemi štirimi odprtimi šipami.

Kulinarika

Nevrotična gospodinja: Genija na obisku

Ampak buče so zares zrasle čez vsako mero – in kaj zdaj? Po vsej ulici sem jih kotalila od vrat do vrat in milo prosila, ali bi hoteli kakšno. Ne, niso za noč čarovnic, jedilne so, odlične, škoda bi jih bilo ne uporabiti, je pojasnjeval cenjeni soprog. In tako so se nas usmilili, doma je ostala samo ena, težka kakšnih deset kilogramov. Da ne omenjam tistih, ki sem jih že stlačila v zamrzovalnik. Vsak drugi dan bo dobil za kosilo bučno juho, sem bentila, on pa, da okej. Saj je vendar zdrava. In domača, domača. Fuj.

Odnosi

Nevrotična gospodinja: Večerja za snobe

Še dobro, da je bilo bučnic premalo, sicer bi cenjeni soprog nedvomno zahteval, da poiščemo kakšno oljarno in iz njih iztisnemo bučno olje. Ali pa bi celo kupili napravo za hladno stiskanje, kaj se ve, morda bi se pa splačalo, ker je v kot vrta, kjer se je posušila marelica, posadil oljko. Sicer pa me skrbi, da bo nabavil sušilnico, za prvega novembra je namreč opazil, da imajo ljudje na vaškem pokopališču, kjer so pokopani moji stari starši, polne žepe nečesa, kar na skrivaj grizljajo. Tam je namreč navada, da gospodinje bučna semena solijo in potem v pečici sušijo, iz tega nastane prava poslastica. Bom poskusil, je godrnjal med obredom na pokopališču. Kaj pa, me je zanimalo. Saj imamo vendar še eno veliko bučo, pa bomo spekli semena, je tiho pojasnjeval, medtem ko je župnik žegnal grobove. Nič bomo, boš, sem siknila in potem smo šli v oštarijo na kuhano vino.