Šimen Zupančič

Piše: Matic Vidic, logoterapevt in diakon

Drage bralke, dragi bralci, hvaležen sem, da vam lahko spregovorim. Spregovorim kot mož, kot oče, kot psihoterapevt – logoterapevt, kot stalni diakon ter kot bivši podjetnik, politik in vojaški uslužbenec. Predvsem pa kot človek človeku, trpeči trpečemu, iskalec iskalcu in ljubeč ljubečemu.

Moje delo je, da pomagam ljudem, da niso žalostni. To geslo je nastalo, ko sem bil pred izzivom, da triletnemu sinu opišem, kaj njegov oče dela v službi. Pomagam, ko nastanejo raznolike stiske in frustracije, pa naj bodo osebne, v zakonu ali v službi. 

»Kaj je razlog vašega obiska?« vprašam sogovornika, ki sedi na udobni zofi, je videti nekoliko nezaupljivo, a hkrati olajšano.
»Saj ne vem, kje bi sploh začel,« začne rahlo neprepričljivo in nekoliko zbegano.

»Potem pa dovolite, da začnem jaz,« ga spodbudim in se na kratko predstavim, kot tudi logoterapijo, ki je ena od različnih psihoterapevtskih modalitet.
»Verjetno že nekaj veste o meni, sicer me najverjetneje ne bi poiskali?« Sogovornik potrdi in pove, da je poslušal enega od podkastov, kjer sem govoril o smislu trpljenja.

Poiskati pomoč je pogumno dejanje. Vsakomur, ki si poišče pomoč, najprej čestitam in se zahvalim za zaupanje. Poiskati pomoč zmorejo močni ljudje. Šibki ljudje želijo spremeniti druge, močni prevzemajo odgovornost in začnejo spreminjati sebe. Vendar pa je potrebno zavedanje, da je z obiskom terapevta narejen le prvi korak, ki pomeni odločitev: »Sedaj bom delal nekaj drugače.«

Skupni imenovalec iščočih pomoči je ta, da hodijo po napačni poti in si želijo prave. V svojem zagovoru vsakemu sogovorniku naložim odgovornost: pogovor ne reši veliko. Dobra vprašanja nas vodijo k razmisleku, vendar od tod naprej so potrebni konkretni koraki.

Prva naloga, ki jo podam sogovorniku, je vsakodnevni enourni sprehod. Sprehod ima simbolno sporočilo: vsak dan si vzamem eno uro zase. Vzamem si čas, da sem sam, in hkrati dobesedno na poti, kot jo predstavlja moje življenje.

Tvegano je korakati na mestu, saj imamo občutek, da nekaj delamo, vendar je neučinkovito: potratimo ogromno energije, premaknili pa se nismo. V terapiji vsakomur jasno povem, da mu bo, če vsak dan opravlja to nalogo, uspelo — drugače ne.

Vsak dan znova imamo na razpolago več deset izgovorov, zakaj ravno danes nisem uspel. Največkrat so v ospredju skrb za družino, naporna služba ali slabše počutje. Vsakdo ima zagotovo čudovite izgovore in še kako resnične. Vendar je kljub temu treba drugače. Tako je Viktor Frankl, ustanovitelj logoterapije, ki se ukvarja z iskanjem smisla, hodil v hribe, čeprav ga je bilo strah višine. V zagovor bi lahko dejal, da prav zaradi strahu ne hodi v hribe – a prav ta notranja moč duha mu je dala pogum: kljub strahu, ki ga nosi, se zoperstavi.

Domači

Slovenska operna pevka: skoraj povsem sem črtala alkohol

Osebno vsak dan znova vstajam ob petih zjutraj in grem za eno uro teč ali hodit. Zakaj? Ker je težko, ker je res naporno: ob jutranjih urah, ko bi rad še vsaj eno uro ležal v topli postelji, se oblečem in odidem v trdo noč. Ta odločitev je moj prvi boj z občutki, ki iščejo le ugodje. Občutki mi tudi večkrat pravijo, da nisem dovolj dober, predočijo mi nevarnosti in razpihujejo strah. Da, proti tem občutkom se moram že navsezgodaj zjutraj boriti in jasno izraziti, da kljub vsemu zmorem.

Dragi bralci, vsak dan eno uro hoje. Boste zmogli?

Drugo nalogo podam v naslednjem zapisu čez 14 dni. Pa srečno s sprehodi, brez izgovorov.

Objavljeno v reviji Jana, št.  št. 41, 14. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana