Šimen Zupančič

Piše o ženskah, o zemlji, o magiji. Pred vrati je njena nova knjiga Globoko v gozdu, ki bo pri založbi Umco izšla 12. maja. Veselimo se novih, nevidnih plasti, odetih v zelene odtenke, da bomo ženske še bolje vedele, kaj pravzaprav hočemo. Bomo po branju lahko svobodne, zaljubljene in srečne hkrati, z od zemlje umazanimi rokami?

Kultura

Od Berlina do Pariza: srčna umetnica Maja Gal Štromar

Ta skrivnostna intelektualka, ki nosi v sebi tiho samoto, s katero tako rada sobiva – in ni osamljena, je knjigo pisala ob morju, na otokih, ob rekah, jezerih in v velemestih. Knjigo esejev je posvetila svojemu očetu in pravi, da je to knjiga, v kateri je najbolj ona. Na njeno pisanje v Sobotni prilogi mnogi čakamo – ker v njem še lahko začutimo, da sveta ni treba do konca razložiti. Da so za razumevanje potrebni spoštljiv odmik, nežna zadržanost in izjemen talent za detajle, za drobne, skoraj nevidne stvari, ki zahtevajo potrpežljivost – tisto, ki jo lahko najprej natreniramo v samoti. Globoko v gozdu.

##PAIDBREAK##

Kako narediti piko poglavju v življenju, eseju v vaši knjigi? Da ne vlečeš v nedogled.

Lahko bi rekla, da znam poglavjem v življenju hitreje narediti piko kot pisanju. Nekatere eseje iz te knjige sem s takšnim užitkom pisala, da sem jih težko končala, je pa pisanje tudi zelo fizična stvar in ti včasih prej telo pove, da je konec, kot um – občutek je tak, kot da bi se preveč najedel ali pa kot da bi preplaval jezero in prišel na cilj. Ko začneš pisati tekst, imaš kmalu občutek, da živi svoje lastno življenje, in včasih ti sam na neki način »pokaže«, kdaj je konec.

Vam pri tem še pomaga delo z zemljo?

Vrta že leta nimam več, ima pa ga mama, in to zelo lepega, tako da sem zdaj gostujoči vrtnar pri njej. To je zame še vedno najboljša meditacija. Kadar kaj posadim, si rada predstavljam, kako raste – če zvečer ne morem zaspati, premišljujem, kako seme v zemlji, ki sem ga posadila čez dan, začne počasi kliti. Tako kot zapišem v knjigi Fižolozofija – kadar smo umazani od zemlje, smo čisti.

Kako najti vmesni čas med pisanjem za časopis (za druge, za preživetje) in zase (za preživetje notranje intime)?

Pisanje zame ni neki vmesni čas, ampak način življenja. Je pa res, da včasih zahteva samoto, in tudi samoto pisanja imam rada. To, da nekam odpotujem sama, samo z računalnikom; takrat sama zjutraj pijem kavo, sama v restavraciji večerjam – to je zame velikanski užitek – ko sem z mislimi čisto v tem, kar pišem, ko gubam čelo, zaspim in se zbudim z mislijo o tekstu. Podoba pisatelja, ki piše in v svoji glavi ustvarja svetove, je zame vedno tako romantična. Tudi samota je lahko romantična. Kadar vidim, da nekdo potuje sam, se mi zdi zanimiv in ga rada opazujem, veliko bolj kot tiste, ki po svetu hodijo le v družbi.

Se vam zdi, da sta čas in tudi koncentracija bralcev ter piscev spet vse bolj naklonjena formi eseja?

Eseji so zelo svobodna forma, kar mi je všeč. Lahko pišeš o čemerkoli in končaš, kakorkoli želiš. Esej je »izumil« francoski renesančni filozof Montaigne, v njih je pisal prav o vsem – o duši, prijateljih, svojih brkih, mačku, nasilju, politiki … Morda imate prav – tudi to, da so eseji krajša forma, jih dela danes privlačnejše za bralce. Tudi sama jih obožujem – Orwell je pisal izjemne– nekaj jih je odlično prevedla Tina Mahkota, tudi Virginia Woolf je bila tako dobra esejistka – njene eseje je v slovenščino prevedla Breda Biščak. Esej, v katerem piše, kako je šla neke zime v papirnico kupit svinčnik in hodila po Londonu, je prava mala umetnina.

Česa vas je naučila ta knjiga, to poglavje vašega življenja?

Knjiga je posvečena mojemu očetu in je moja najbolj osebna knjiga doslej. Včasih mi jo je bilo težko pisati prav zato, ker sem želela biti čim bolj iskrena in sem premišljevala o sebi drugače kot v vsakdanu, drugače o tem, kar mislim, da sem. Potem se je začela zlagati in povezovati. Na začetku sem mislila, da bo to res knjiga o gozdu, o drevesih, divjih živalih. Potem pa se je kar naenkrat začela spreminjati – v njej pišem o mističarkah, slikarkah – na primer Hilmi af Klint, ki je klicala duhove in slikala prva abstraktna platna, pišem o modri barvi in zakaj je iluzija, o lebdenju,  romantikih, o tem, da se moramo v življenju,  ljubezni, v umetnosti kdaj izgubiti, da bi se znova našli.

revija Jana