Primož Lavre/M24

Dovolj dolgo je na medijski sceni, da ne more biti njen vernik, a ostaja prisoten, da pripoveduje na svoj način. Za kolumne, ki jih mesečno objavlja v Delu, prizna, da ni njihov velik ljubitelj, zapiše pa: »Kljub temu pa vsakemu z veseljem dopuščam izbiro soboslikarja po lastni meri.« Vesel in ponosen je, da je lahko »naš« malar. Zaveda se, da ga brez bralcev, poslušalcev in gledalcev ni. To, da ga beremo, gledamo na odru, poslušamo prek radijskih valov, mu, kot zapiše v svojem slogu in v imenu vseh nas, ki se preživljamo z zgodbami, »daje v hladilnik jajca«.

Že na prvi strani pove veliko, morda največ, spet v imenu celotne generacije, vzgojene in izšolane na prelomu tisočletja: kako površne, nerelevantne so naše objave. In želi, da to vemo; da je spoznal, da je bil kot dolgoletni medijski uslužbenec (iz te besede lahko izpeljemo besedo služabnik) soudeležen pri »napihovanju nepomembnega«. Brutalno iskren je, kot radi v zadnjem času zapišemo za nekatere avtorje, ko prizna: »Če bi seštel, kaj vse sem ti v četrt stoletja medijskega udejstvovanja predal kot pomembno, bi si sodil v Haagu.« Večina medijskih uslužbencev v času svojega življenja ne pride do tovrstnega spoznanja, že zato je vredno prebrati vsako Mihijevo kolumno posebej, da bomo kot on sposobni uvida: »Tok zgodovine vedno teče tja, kamor ne gledaš.« Za nas brska pod površjem, pod površnimi informacijami, ki smo jih deležni, tako da s seboj nosi beležko. Vanjo si zapisuje, kar ga gane, nato pa vse to enkrat mesečno ob kavi s premislekom zapiše, kakor mu narekuje vest, z zaupanjem v nas bralce, da se nas dotakne »na fin način«.

Z uvodno kolumno vred sem jih naštela 46. Prva nosi datum 21. februar 2022, poslednja, meni najljubša, je bila objavljena 18. avgusta letos. Vsak od nas bo Šaleharjeve kolumne prebavil po svoje. Tisti, ki še naprej želijo videti svet, kot nam ga uprizarjajo »mediji«, bodo ob branem začutili grenčino. Sveta, kot ga poznamo, v katerem smo bili vzgojeni, ni več. Nezaupnica človeštvu, posameznikom, ki držijo vajeti v rokah, je to in zaupanje ljudem, ki so v sebi še ohranili zdravo pamet, med katerimi je tudi avtorjeva babica.

Mladinska knjiga

Slikoviti zapisi

Kolumno F-14, objavljeno pred letom dni, je pisal v lokalu na Vrhovcih, oblečen v ameriško narodno nošo, kot opiše kavbojke, allstarke, bejzbolsko kapo in pod njo »frizuro, ki je nesporna zapuščina mojega prvega stika s Tomom Cruisom sredi osemdesetih«.

Ko nastajajo kolumne, nas pogosto povabi s sabo v prostore, tudi lani ob tem času, ko mu je igrala ameriška glasba v lokalu z orjaškim napisom, da zdrava kokakola v sebi nima sladkorja. Ko novinarji takole poustvarjamo že ustvarjeno, zapišemo skozi svoje filtre. Kot sem sama med vsemi kolumnami zdaj ta trenutek izbrala prav to. In podčrtala prav ta stavek: »Ljudje moji, jaz živim v Ameriki!«

Čeprav ko tole pišem, pijem čaj z meto, ki sem jo sama nabrala včeraj ob Jonskem morju, kjer lahko s pogledom na širna obzorja berem Mihijeve kolumne, se potapljam vanj, namesto da bi se v morje. Rada ga berem, zato sem ga vzela s sabo, ker me opominja in spominja in tudi zame orje z besedami, ki bi jih želela tudi sama na svoj način pripovedovati naprej. Da bi se zganili. Manj slepo verjeli.

Ko Mihi razmišlja, razmišljam z njim. Všeč so mi njegovi spomini. Spomnijo me na moje, na to, kar je mene zaznamovalo in zakaj. Omeni film Top Gun. Zaradi tega filma sem si prvič dala narediti trajno, ker sem želela biti podobna glavni igralki. Mihi piše tako, da prodre v bralčevo vest, zavest, spomin. Bila sem v letih, kot je zdaj moja hči, ob kateri se jezim, ker si je lepe zdrave lase pobarvala, trenutno v oranžne odtenke. Najbrž je to videla na kaki vplivnici iz Hollywooda.

Slovenija

Mladi z roba družbe: se nasilneži lahko spremenijo?

Nazaj k Mihovi kolumni, v kateri se med drugim spominja trenutka, ko ga je pokojni oče odpeljal na prvi hamburger. Po tistem filmu je marsikaj dojel: »V enem samem večeru so mi skozi kulturni imperializem dežele hrabrih stvari postale popolnoma jasne. Dojel sem, kdo na svetu je dober, kdo slab, predvsem pa sem vedel, kakšna frizura bo odtistihmal na moji glavi.«

Še preden sem prebrala do sem, sem slutila, da bova imela z njim tudi tu podobno izkušnjo: tudi on je naslednji dan odšel k frizerju z odrezkom iz časopisa s sliko Toma Cruisa in frizer mu je naredil pričesko, ki ga menda še danes zvesto spremlja. Fant, ki je nekoč želel živeti v Ameriki, jo zdaj živi. Leta so tekla. To sem si med drugim zapomnila iz njegovih kolumen in to, da moramo paziti, kaj si želimo, ker kot ugotavlja avtor: iz Amerike ne more tako lahkotno izstopiti, kot je vanjo vstopil.

Ne smemo si zaupati

Marca letos je bil priča nenavadnemu dogodku. Dokumentiral ga je v kolumni Parkirišče človeškosti. Nekdo je imel smolo. Odgrnili so mu avto. Človeka, na katerega bi se lahko obrnil oškodovani, v tistem trenutku ni bilo. Bil je jezen. Dejanje mu je potrdilo misel, da ljudje ne prevzemamo več odgovornosti za škodo in da bi potrebovali več strogih pravil, da bi se ta odgovornost prebudila. Toda kot izvemo kasneje, ni vse tako slabo, kot se sprva zdi. Oškodovani se je, potem ko je bil prepričan, da je »Slovenija v letu 2025 z naletom najslabši prostor z najslabšimi ljudmi v zgodovini nam znanega vesolja«, znašel pred lističem, ki je dokazoval nasprotno.

»Na njem je bilo zapisano vse, česar na tisti kavi nisva hotela verjeti; da smo ljudje v svoji biti lahko tudi dobra bitja. Brez prisile uniform, institucij, zakonov … Kemični svinčnik in moralni kompas sta opravila svoje.« Na listku za brisalci je bila telefonska številka človeka, ki je podrsal avto. Pripravljen je bil poravnati škodo.

Avtor kolumne se ob tem sprašuje, kam je šlo naše zaupanje; zakaj ne verjamemo več v dobro ljudi? Odgovor med drugim lahko najdemo v teh vrsticah: »Čedalje obsežnejša pravila, nadzor, zakoni, birokratske orgije, ki smo jih deležni na vsakem koraku, in vsa podporna tehnologija nas pitajo z idejo, da si preprosto ne moremo in ne smemo zaupati …« Vesel je, da obstajajo neposodobljena parkirišča, kjer je bila sprava mogoča s pomočjo kulija in lista papirja in kjer se ljudje lahko odločijo, kot je lepo napisal, »brez prisile. Iz sebe. In zaradi sebe. Pa zaradi drugih.« Toda zakaj ni tega več?

Odnosi

Bodoča seksologinja Lucija: Moške je strah vibratorja

Babi, jaz in poročila

Avtorjeva babi šteje častitljivih 98 let. Gospa, ki še vedno vsak dan prebere Delo, piše njen vnuk. Obišče jo, ko gleda poročila. Tisti dan, o katerem piše v kolumni, 18. avgusta, jih gleda še posebej na glas in svojega vnuka skorajda ne opazi. Na zaslonu zagleda mladeniča, kot opiše mladega novinarja, ki da je v poletnih dneh očitno zamenjal kakega starejšega kolega na dopustu. Novinar je poskušal plastično pojasniti, kaj bi bilo z Ljubljano, če bi nanjo padla atomska bomba.

»Z žarom prodajalca nemških avtomobilov nama je z babico povedal, da bomo v primeru, da nas ruski car prepozna kot strateško pomembne in nam v Tivoli pošlje zloglasnega carja (opa: atomska bomba, ki nosi to ime), vsi do zadnjega, in to prav do državne meje, razpadli nazaj v periodni sistem.«

Babica, ki je preživela kako vojno in kak bombni napad, je bila »retravmatizirana«, vnuk Miha Šalehar pa tudi šokiran, da to gleda na javnem mediju, »ki se času primerno sprevrača v le še eno fabriko strahu«. Ne le babi, tudi on je bil popolnoma iz sebe, da je kaj takega mogoče. In njegova 98-letna babi je ob vsem vidnem doumela bistvo. Rekla mu je: »Mihl moj, te hudiče je treba ustaviti.«

Objavljeno v reviji Jana,  št. 44, 4. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana