revija Jana

Morda pa so medvedi zašli v našo četrt, sem godrnjala napol v snu. Ampak zdelo se mi je, da slišim precej razglašeno različico maturantske pesmi Gaudeamus igitur. Medvedi, se mi zdi, ne pojejo. Za zdaj še ne. Nakar je pozvonilo pri vratih, in to zelo agresivno. Nekajkrat. Medvedi ne zvonijo, sem modrovala in spravila iz globokega sna cenjenega soproga. Tudi vlomilci ne zvonijo. Kdo torej je? Huligani? Od polne lune in hormonov omamljeni zaljubljenci? Policaji, ki so pozvonili pri napačnih vratih? To bi bilo možno. Enkrat so mi ob dveh zjutraj prinesli denarnico, ki sem jo izgubila opoldne na tržnici. Najbrž so se v nočni izmeni dolgočasili, in če že oni niso smeli spati, so to privoščili še komu.

Kakorkoli že, cenjeni soprog se je oborožil z grebljico, jaz s sprejem proti osam, babica je pograbila gasilski aparat, sin smučarsko palico, hči pa lok in puščice, kar je sicer nameravala podariti prijateljičinemu sinu. Koruzniški zet se je postavil v karate pozo, da vidimo, če res obvlada, sem si rekla. In smo pogumno odprli vrata. Na podboje sta bila naslonjena dva hihitajoča se in meketajoča tipa. Torej pijanci. Marš.

Nič marš. Eden od njiju je bil moj tast. »Ja, ata,« je dahnil cenjeni soprog. Dobro jutro, imamo kaj pijače? S kolegom namreč prihajata z obletnice mature. Ne bi šla rajši spat? Ne, ne, še toliko si imata povedati. Sedeli smo torej v dnevni sobi v spalnih srajcah, tresoč se od mraza, in poslušali o vse sorte junaštvih. Nakar se je začelo:

Ti, kje pa je končal tisti Simon, ki se je metal za ono Jožico s temnimi kitami? Bil je konzul nevemžekje in je bil pred par leti pri meni na obisku za nekaj dni, tri dni po tistem, ko je prišel domov, ga je kap do smrti. Kap? Ja, pa tistega Edija, ki je dvanajst let študiral biologijo, tudi. V njegovi zidanici smo sedeli, videti je bil zdrav kot rožica, naenkrat pa – penk – in ga ni bilo več. Jurij – se spomniš tistega rdečelasca s prifrknjenim nosom, seveda se spomniš, se je sredi belega dne zaletel v drevo in bil pri priči mrtev. Kap. Ali pa samomor. In Zlatko …

Za Zlatka vem, je šepnil tast. Infarkt med britjem. Pa Janez, ki je menda izdihnil med seksom. Zdi se, da sva od ožje klape potemtakem samo še midva živa, je dahnil tast. Bi rekel, je še tiše dahnil kolega. Bog ve, kateri od naju bo prvi? Jaz sem zdrav, je pohitel tast. Jaz tudi, je rekel oni drugi. Ampak vsi našteti so bili tudi zdravi. Stavim, da bom jaz prvi. Ne, jaz bom. In sta utapljala žalost v šnopsu in tarnala, kako bo naslednja obletnica gotovo že nad oblaki, pa se je razkurila babica, petnajst let starejša od obeh skorajšnjih pokojnikov, in predlagala: »Dobro, stavita! Tisti, ki bo preživel, mi plača izlet na Elbo, še nikoli nisem bila tam. Zdaj pa spat!«

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 44, 4. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.