Osebni arhiv

V otroštvu si je želel biti bodisi dimnikar (ljudem bi prinašal srečo, pa še umivati se mu ne bi bilo treba) bodisi voditelj Dnevnika – sedel bi pred kamero in sporočal novice, novinar pa tudi veliko potuje. Jeziček na tehtnici se je na srečo prevesil v to stran, Boštjan Anžin, ki je na začetku avgusta praznoval abrahama, pa je postal še mnogo več – odličen novinar, na katerega so na RTV lahko upravičeno ponosni, TV-voditelj in dopisnik. Skoraj dve desetletji je z družino preživel v nadvse različnih prestolnicah, Berlinu in Beogradu. Njegova desna roka je ljubljena žena Janja, ki opazi najlepše kadre, pa tudi popackano srajco in vztraja, da se preobleče. Skupaj sta že skoraj tri desetletja in imata otroka Gašperja in Zalo, ki sta se tudi podala na študij v tujino – na Dunaj in v München. Odkar se je prvega septembra po skoraj desetletju v Beogradu vrnil pod Šmarno goro, mu telefon ne neha zvoniti, njegov urnik pa je kljub dopustu čisto zapolnjen.

V teh dveh desetletjih v prestolnicah na B – če se malce pošalimo, bi lahko dodal še tretji B – Bruselj, vendar o tem ne razmišlja – se je Boštjanu nabralo ogromno nepozabnih, zabavnih, pa tudi kar malce norih dogodivščin, ki jih zna imenitno ubesediti. Ujeli smo ga tik po vrnitvi, sredi nerazpakiranih škatel še iz Berlina in kopice škatel iz Beograda. Kličejo ga na vse konce, saj so gledalci in poslušalci nadvse hvaležni za njegove poglobljene in zanimive balkanske zgodbe.

Osebni arhiv

Iz škatle v škatlo

»Zadnja dva meseca je tako stresno, kot da ne bi šel iz dopisništva. Več kot polovico avgusta sem preživel v pakiranju, da mi je uspelo vse naše življenje spraviti v škatle, zdaj pa me čaka še razpakiranje. V bistvu seliš vse svoje življenje in si ne ustvariš doma zares. Kljub temu da smo bili skromni, opažam, koliko preveč stvari imamo. Nisem imel zares časa za pakiranje, saj sem bil do zadnjega zasut z delom. Ko na RTV vidijo, da zmoreš in narediš, kar ti rečejo, te še bolj zasujejo z delom. Na zadnjem dopustu sem bil oktobra lani, ko sem se vrnil iz poplavljene Jablanice, potem pa se je v Novem Sadu zrušil nadstrešek in sem ga prekinil ter hitel nazaj delat zgodbe. Nikoli si ne bi oprostil, če bi me poklicali iz Slovenije ter mi povedali, kaj se je zgodilo v Srbiji ali na Balkanu, jaz pa tega ne bi vedel,« iskreno pove simpatični Boštjan, ki se je kalil še pri legendarnem Miletu Vregu.

Pri stari mami Primoža Peterke

»Še v srednji šoli sem naredil avdicijo, potem pa nas je še čisto frišne mulčke na začetku faksa pobral Mile in nas odpeljal na Kanal A, ki je bil takrat kalilnica bodočih novinarjev in voditeljev. Sodelavci so bili Natalija Gorščak, Črt Kanoni, Damjana Golavšek ... Mene je dobila Janja Lakner in me uvajala v desku. Vsem je bil všeč moj govor, rekli so, da prihajam iz dela Slovenije, kjer večino besed naglašujemo pravilno. Bili smo krasna ekipa, nič nam ni bilo težko narediti in delati še po koncu službe. Potem pa je šel Mile na RTV in postavil Odmeve. Ker se je komercialka takrat znašla v finančnih težavah, smo se mu nekateri pridružili. Zaupal mi je prvi prispevek v prvih Odmevih. Takrat je Primož Peterka zmagal na novoletni turneji. Poslali so me v Moravče, a so bile tam le gore snega in nič drugega, saj so za Primoža pripravljali sprejem šele naslednji dan. Srečali smo njegovo staro mamo, in ta je rešila reportažo,« se spominja svoje prve »velike« zgodbe.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 16. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana