Šimen Zupančič

Ekipa mladih, srčnih borcev se je manjšala, pa tudi dopolnjevala. Ukvarjanje z grozotami pač ni preprosto. »Sčasoma sem otopel, podobno kot vojni novinarji, ki vsak dan poročajo o nasilju. Motivacijo nam vliva predvsem zavedanje, da dejansko lahko nekaj spremenimo,« pravi predsednik društva Samo Curk, ki pa je deležen tudi groženj.

Osebna rast

Dopisnik RTV Slovenija končal skoraj desetletno balkansko avanturo

Poslednji trenutki rejnih živali v klavnicah so vse prej kot to, kar si predstavlja večina ljudi. Leta 2021 je društvo AETP z razkritjem življenjskih razmer sesnih pujskov prvič pretreslo slovensko javnost, po tistem so predramili družbo še nekajkrat. Krut vpogled v resničnost živalskih obratov je razkril tudi srhljive primere sadizma, ki jih najraje ne bi videli. A člani društva so se odločili, da resnici pogledajo v oči in jo brez olepševanja postavijo pred nas. To zagotovo ni lahka naloga in zanjo so potrebni pogum, predanost ter izjemna trdnost. Kdo so torej mladi, ki poganjajo kolesje društva za humanejšo usodo živali, ki, preden pristanejo na krožniku, prestanejo agonijo in pekel na zemlji? 

Mladi, ki razkrivajo grozote

Sprva so glavo staknili trije mladi, po nekaj letih boja pa se je majhno društvo razvilo v profesionalno organizacijo; ta je zrasla zgolj z donacijami in podporo društev iz tujine. Na prvi bojni liniji stojijo Samo, Emilija in Karin.

Šimen Zupančič

Kot edini moški član je na čelu ekipe predsednik društva Samo Curk. V tem obdobju zaključuje doktorat iz fizike na University College London, kjer se je ukvarjal s procesi, ki vodijo v Alzheimerjevo bolezen. »Pol dneva preživim v čitalnici,« se smeji in nam zaupa, da v prostem času rad pleše salso in bačato ter igra bas kitaro. Za glasbo pa se ne zanima le on, preostali dve članici, Karin in Emilija, namreč igrata kitaro in bobne, skupaj pa imajo tudi glasbeno skupino. Zaradi obilice dela jim sicer skupno preigravanje skladb ne uspeva tako pogosto, kot bi si želeli. 

Šimen Zupančič

Emilija Venckevičiūtė, vodja angažiranja in komunikacije ter zbiranja sredstev, prihaja iz Litve, svoje življenje pa posveča prizadevanjem za pravičnejši svet. »V Litvi sem študirala socialno delo, vendar sem čutila, da tega poklica ne bi mogla opravljati z vsem srcem. Moje resnično poslanstvo je delo za naravo,« pravi. V Slovenijo jo je pripeljala ljubezen, stik z društvom AETP pa jo je usmeril na pot aktivizma, ki je potem postal pomemben del njenega vsakdana. »V prostem času se poskušam vključevati tudi v druge pomembne boje, denimo proti genocidu v Palestini. Ob tem se učim slovenščino, za polnjenje baterij pa grem rada v gozd, berem knjige, gledam filme, uživam v okusnem obroku in igranju glasbe.«

Šimen Zupančič

Karin Vrbek, vodja družbenih omrežij, umetniške podobe in spletnih strani ter montažerka videovsebin, je diplomirala na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer video in novi mediji. Dolgo je bila njena prva ljubezen umetnost, a sta jo izpodrinila aktivizem in potreba, da dela konkretne stvari ter vidi spremembe v svetu. »Občasno še vedno razstavljam in takrat se ukvarjam z eksistencialnimi vprašanji, sistemom jezika ter poetiko vsakdanjosti. V prostem času ustvarjam glasbo na električni kitari, pišem poezijo in ogromno berem.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 16. september 2025.

Izvedeli boste, kako sami doživljajo razkritja, kaj se jim zaradi tega dogaja in kaj je ključni del njihovega uspeha ...

revija Jana