Shutterstock

Ko sem pred leti brala knjigo Izbira, sem jo podčrtavala na popolnoma drugih mestih kot nedavno, ko sem jo ponovno vzela v roke. Edith Eder pa se je medtem tudi že približala skoraj stotici. Je ena redkih še živečih žensk, ki so preživele Auschwitz. Danes po vsem svetu pripoveduje, v živo ali v knjigah, da ni nujno, da ječa nosi ime Auschwitz. Ječa smo si mi sami, ker smo se vklenili v umske ječe, iz katerih ne najdemo poti. In ker smo, kot piše Edith, sami svoji ječarji, smo tudi mi sami tisti, ki se lahko osvobodimo.

Kako pobegniti iz lastnega koncentracijskega taborišča

Lahko smo junaki, toda junaštvo zahteva veliko moralnega poguma. Vsak dan lahko vadimo na »bojišču«, tako da delamo dobra dejanja in ohranjamo ljubezen v težavnih razmerjih. Bila je priča pekla, ampak svoja predavanja pogosto začne z besedami: »Mar ni neverjetno: tudi najhujše okoliščine lahko iz nas potegnejo najboljše.« Če se trenutno počutite ujete v slabih odnosih doma ali v službi, boste spoznali, da imate izbiro. »Z leti sem spoznala, da lahko izbiram, kako se bom odzvala na preteklost. Lahko sem nesrečna ali optimistična; lahko sem potrta ali dobrovoljna. Vedno imam izbiro, priložnost za nadzor. Tu sem, to je zdaj – sem se naučila vedno znova reči sama sebi, dokler občutek panike ne začne plahneti.«

Aktivni mediji

Kaj naj zdaj?

Najbrž se zaradi toliko vojnih žarišč na svetu vendarle vse bolj zavedamo, kakšno srečo imamo, da ne živimo v vojni. Toda čeprav živimo v mirni državi, je med ljudmi vse manj radosti in smeha. Nismo svobodni. Nemalokrat se zdi, kot da smo v ječi. »Ko izberemo utesnjujočo miselnost žrtve, postanemo sami svoji ječarji.« In tega nas želi avtorica razbremeniti. Lahko je zelo hudo, kot je bilo hudo njej kot 16-letnemu dekletu, ko je morala skupaj z očetom, mamo in sestro v taborišče. Pekel, v katerem je našla upanje, je opisala v knjigi Izbira. »Zato da premagamo življenjske ovire, ne smemo zapravljati časa, tako da se sprašujemo: Zakaj ravno jaz? Edino pomembno vprašanje je: Kaj naj zdaj?« Zato ta knjiga: da boste odkrili, kako pobegniti iz lastnega koncentracijskega taborišča. Kaj narediti, da postanete to, kar vam je usojeno biti. Iz knjige Izbira se spomnim besed, ki sem jih večkrat zasledila, avtoričina mama pa ji jih je povedala hčerki tisto noč, ko so jih odpeljali v neznano: »Ne vemo, kaj se bo zgodilo. Ampak zapomni si: nihče ti ne more vzeti tega, kar imaš v mislih.«

Izbrati svobodo

 Avtobiografski knjigi Izbira je sledil priročnik Dar, v katerem nam avtorica ponudi 12 priložnosti, da se osvobodimo svoje umske ječe. »Temelj svobode je moč izbire. Najpomembnejše ni to, kar se nam zgodi, ampak to, kaj naredimo s svojimi izkušnjami.« Edie, kot se tudi sama največkrat imenuje v knjigah, se v vsakem poglavju posveča drugi umski ječi in nam ponuja ključe, kako iz nje. Govori o 12 ječah: ječi žrtve, ječi izogibanja, ječi samozanemarjanja, ječi skrivnosti, ječi krivde in sramu, ječi nerazrešene bolečine, ječi togosti, ječi zamere, ječi hromečega strahu, ječi predsodkov, ječi brezupa, ječi neprizanesljivosti. Bistvo pri vseh ječah pa je, da prekinemo navade in vzorce, ki nam ne koristijo več.

Ena najbolj zoprnih je ječa žrtve. Številni obtičijo tu, ker se pač tako počutijo varne. Marsikatera ženska prav v dolgotrajnem partnerstvu odigrava to vlogo. Pa ji ni treba. Edie opiše zgodbo pacientke Emily, ki jo je obiskala, ko jo je zapustil mož. Povedala je, da se ji je ob ločitvi uresničil najhujši strah iz otroštva – da bo ostala sama. Od petnajstega leta je bila v zvezah in nikoli se ni naučila biti srečna sama s sabo. Edie jo je najprej učila, kako naj se vzljubi in kako naj se ne boji biti sama. »Edini, ki ga imamo, smo mi sami. Rodili smo se sami. Umrli bomo sami. Ko zjutraj vstaneš, se zato poglej v ogledalo. Zazri si v oči in si reci: Rada te imam. Nikoli te ne bom zapustila.« Kaj pa, če te muči ječa togosti? Mnogi k Edie niso prišli, da bi odpravili svoje konflikte, temveč da bi jim pomagala prepričati drugega na terapiji, da se prilagodi njihovim stališčem. »Če iščemo pomoč s pritajenim namenom, če tuhtamo, kaj bomo lahko nekomu očitali, ali pa želimo nekoga spremeniti, potem nismo svobodni. Svoboda temelji na sprejemanju tiste moči, ki nam omogoča, da izberemo lasten odziv.« Od svojih pacientov pogosto sliši: »Želim si, da bi žena ali mož …« Toda kot piše v knjigi Dar, žal »svojih želja ne moremo prenašati na druge. Lahko samo odkrijemo, kaj je prav za nas same. To je eden najpomembnejših načinov za razreševanje konfliktov: nehajmo drugim odrekati to, kar velja zanje.«

Marja Bizjak Ažman

Ni vam treba pobrati vrvi

Edie piše, da vsak od nas kdaj naleti na koga, ki je žaljiv in izreka grde besede. »Če vam nekdo reče butara, ne recite: nisem butara! Ni se vam treba braniti zaradi nečesa, česar niste zagrešili. To je samo merjenje moči. Izzivalec vam vrže vrv, vi jo poberete na drugi strani, potem pa oba vlečeta do onemoglosti. Za spopad sta vedno potrebna dva. Samo eden pa je dovolj, da se konča. Zato sploh ne primite vrvi ... in opomnite se, da to ni osebno. Ko vas kdo zmerja z butaro, v resnici pove, kako gleda nase.«

Zakonci si boste lahko marsikaj podčrtali tudi v poglavju ječa zamere. Tu Edie posodi svoj primer, ko je v partnerstvu sama začutila, da bo lahko svobodna samo, če bo šla stran od ciničnega in vzkipljivega moža. Stran od vsega, kar jo je omejevalo, da se je počutila ujeto. In je šla. Za dve leti, a je tako pogrešala moža, da sta se po dveh letih znova poročila … In primer Marine, plesalke, ki se je z možem prepirala 18 let. To je reševala tako, da je bila čim manj doma, ker se je vsak pogovor sprevrgel v možev očitek moža, kaj vse dela narobe. Strah jo je bilo postaviti se zase, iz leta v leto je izgubljala samospoštovanje in se vse bolj počutila nemočno. Tako ni več želela živeti. Prišla je k Edie, ta pa ji je rekla: »Ni ti treba biti ujeta. Ni ti treba obtičati v neprijetnih okoliščinah.« Predlagala ji je, kako naj se odziva drugače, ko se bo s partnerjem prepirala. Upoštevala jo je in ugotovila, da zamera, ki jo nosi v sebi, pravzaprav ni povezana z možem. »Drugim pogosto dodeljujemo vloge, ki nam bodo pomagale uprizoriti zgodbo, ki smo jo sklenili pripovedovati. Ko pa začnemo pripovedovati novo zgodbo, ko se vrnemo k svojemu celovitemu bistvu, lahko izboljšamo svoje odnose, lahko pa tudi spoznamo, da določenih ne potrebujemo več in da ne sodijo v našo zgodbo o svobodi.« In doda: »Tega nam ni treba presojati v naglici.«

Kaj naj svet podeduje po vas?

Kdaj se torej raziti in kdaj poskušati rešiti partnerstvo? Edie pravi: »Do odgovora bomo prišli samo, če se bomo več igrali, če bomo živeli kar se da polno življenje in bomo to, kar smo že: oseba, ki ima moč.« In še eno vprašanje, ki ga postavlja ta ugledna psihologinja, mi je dalo misliti: Bi si želeli biti poročeni s sabo?

V knjigi je še toliko stavkov, ki bi jih rada delila na tej strani, a priporočam – sploh če imate občutke, da se vrtite v krogu –, da jo vzamete v roke in najdete svoje odgovore, kako se odpovedati svoji morebitni ječi in se osvoboditi. In tudi da, kot piše Edie, »v svojem trpljenju najdete življenjski nauk. Da izberete, kaj naj svet podeduje po vas, kaj boste pustili za sabo – bolečino ali dar.«

Objavljeno v reviji Jana,  št. 36, 9. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana