Mateja J. Potočnik

Natanko se spomnim dneva, ko je pred dvema desetletjema prvič vkorakala v uredništvo in rekla, sodelujmo. Nekaj je bilo v njenih očeh, načinu, kako je to povedala, odprtem nasmehu, s katerim je radodarno trosila znanje in z njim osvojila toliko obiskovalcev svojih delavnic, bralcev knjig, člankov in novic. Nikoli ne bom pozabila poletnega popoldneva leta kasneje, ko nas je vodila po dalmatinskem otoku in kazala, kako iz oblike dreves in grmov razbrati njihovo moč in zdravilnost. Zdelo se je kot starodavna zgodba, čarobno preprosta; kot vse, kar je učila. Ampak ne, »ničesar ne učimo, samo ozaveščamo ljudi o nečem, o čemer smo prepričani, da pri sebi že vedo,« je rekla o največjem slovenskem nevladnem gibanju Za zdravje ljudi in narave, ki ga je zasnovala.

Veliko kovidnih večerov je bilo rešenih zaradi njenih predavanj – kar prek ekrana se je prelilo navdušenje recimo nad starimi vrtnicami, ki z vonjem zdravijo srce. Kdor je kdaj videl kak njen vrt, je lahko samo stal in strmel. Na začimbe nikoli več nismo gledali enako, potem ko smo prebirali njene Ščepce, vseslovensko uspešnico v treh delih, ki so ji sledile še mnoge druge, o samooskrbi, virusih, možganih, energiji ... Vsakega raziskovanja se je lotila zaneseno; najprej znanstveno, potem pa v jeziku, ki ga razume srce.

»Če veš, kaj delaš, lahko narediš čudeže,« je razložila po izobrazbi dramaturginja in sociologinja, po talentih pa multipraktik. Mišljeno je bilo skromno, češ, nič takega. A njenih čudežev je kot rastlin, ki jih je tako radostno gojila. Ogromno ščepcev modrosti je posejala in v veliko ljudeh je prebudila plamen. Za prihodnje rodove je zbrala morda ta hip najpomembnejše znanje: kako naravno pridelati hrano, preživeti, si pomagati z naravo. Jo razumeti. Pa misliti s svojo glavo. Spletna knjižnica društva Samooskrbni.net je morda trenutno največja zakladnica znanja o samooskrbi na Slovenskem. Ustvarila je skupnost. Zaradi nje ljudje zdaj delajo na skupnostnih njivah in gojijo sadike za druge.

***

Več let smo jo nagovarjali h kandidaturi za Slovenko leto, a nas je vztrajno skromno zavračala. Letos nas je končno uslišala, a le zato, da bi se še več slišalo o društvu in vsem, za kar se zavzema. Dve strani sta bili premalo, da bi vse zapisali. Takrat nismo še niti slutili.

***

Predajanje znanja je čutila kot svoje poslanstvo. Za to je gorela. »Vse, kar danes narediš, plačaš z dnevom življenja, zato naj bo vredno te cene. Zanašaj se na tisto, kar čutiš. Možgani nimajo pravice klicati srca na zagovor,« nas je učila.

Pogosto je rekla: »Ko bom povedala dovolj, da bodo ljudje začeli razmišljati s svojo glavo, bo stvarstvo poskrbelo, da utihnem.«

Utihnilo je zemeljsko telo, njeno delo pa živo raste v vsakih rokah, ki vrtnarijo in nabirajo zdravilne rastline, v vsakomer, ki si je kdaj vzel čas in jo poslušal. Ter odšel spremenjen.

»Lovimo zadnja leta, da rešimo, kar je mogoče rešiti,« je rekla ob nominaciji. S somišljeniki je rešila tako veliko. Z nami ostaja kot neizčrpen vir rešitev in navdiha. Vizionarka, ki bo oaze, ki jih je zasnovala na zemlji, zdaj zrla z nebeških vrtov. Naj ti čudovito rasejo, Sanja draga. Hvala za vse.

revija Jana