Likof 2025

Kot je na primer Muzej na prostem v Rogatcu, kjer se je na tradicionalni prireditvi Likof na taberhi zbrala množica obiskovalcev, starih, mladih, od blizu in tudi iz tujine, da bi se povezali s svojimi predniki in s samimi seboj. Spet je zabrnel kolovrat, zazvenelo je kovaško kladivo in cepci so se s treskom spustili nad zrelo žito; mobiteli so fotografirali, dron je snemal, čas pa je neopaženo mineval in med muzejske artefakte sekundo za sekundo, dih za dihom postopoma potiskal življenje, ki ga živimo danes.

Je kdaj bil čas, ko je bil človek manj pohlepen, manj sebičen, manj depresiven, manj izgubljen? So bili odnosi kdaj bolj preprosti, bolj pristni, toplejši? Je bilo delo bolj smiselno in čislano, je bilo manj blefa in prodajanja megle? Smo se kdaj pogovarjali več in o bolj resničnih rečeh? Smo si bili kdaj bliže z naravo, bolj sočutni do nje, dovzetnejši za njene skrivnosti, bolj vpeti v ritem rose, sonca in ilovke? Je bil svet kdaj kaj manj krut, manj zmešan, manj nerazumljiv? Je bil kruh kdaj bolj zdrav in svež in polnejšega okusa, je bila voda kdaj bolj čista, so bili starši kdaj močnejši in pravičnejši, so bila jutra bolj polna obljube, so bile noči globlje in bolj polne magije, je bila ljubezen kdaj bolj izpolnjujoča, so bile kletvice še neizrečene in napake nestorjene? Je kdaj, morda še ne tako davno nazaj, bil čas, tako imenovani »stari časi«, ko je bilo življenje – preprosto boljše?

Likof 2025

Med starimi kmečkimi poslopji, pod oljenim poletnim soncem, ob nekdanjem svinjske m hlevu, med kvačkanimi angelci in ptički, med pisanimi šopki iz krep papirja se za svojo stojnico Jožica Povše, energična upokojenka s toplimi očmi in kodrastimi sivečimi lasmi, za hip zamisli. »Tako smo se pač odločili in poti nazaj ni več,« reče odločno.

A ravno to je tisto, kar išče množica obiskovalcev in obiskovalk tradicionalnega Likofa na taberhi, ki ga je v Muzeju na prostem Rogatec tudi letos organiziral tamkajšnji Zavod za kulturo, turizem in razvoj. Nekaj sto ljudi od blizu in daleč, družin, upokojencev, mladih, pa tudi tujih turistov iz bližnjega zdravilišča v Rogaški Slatini se je na območje nekdanje domačije pesnika Jožeta Šmita znova zgrnilo, da bi skozi prikaze dela in bivanja na kmetih našli pot nazaj v prislovične stare čase, v dobo pred najnovejšim kozmičnim padcem domnevno izprijenega človeštva.

Likof 2025

Špricer, cepec in dron

Ljudje se sprehajajo med zgradbami, ki so bile nekdaj kovačija, vinska klet, kozolec s pojato, družinska hiša, hlev … Krite s slamo, prevlečene z apnom, čudovito ohranjene, pa vendar že nekako tuje, nekako nenaravne, kot stoinševečletna mamka, ki je pravkar prišla od plastičnega kirurga. Njihove stene so prepojene z neslišnimi besedami, vzdihi in kletvicami, prah pred njimi je pomešan s prahom tistih, ki jih več ni, ročaji in držala starega orodja ter naprav so gladki od dotikov davno sprhnelih rok in davno posušenega znoja.

Danes je nekdanja domačija muzej in nekdanji ljudje so sence. Sedanji ljudje iščejo njihovo sled, ko vstopajo v muzejska poslopja, drsijo z dlanmi preko sten, miz, skrbno postlanih postelj in zibeli, jemljejo v roke davno odsluženo orodje, s katerim so predniki krotili naravo, ji trgali svoj kruh in dolbli svoj kotiček pod soncem. Trdnost dotika in teža gotovosti sta za iskalca pomirjujoči  – navdajata ga z zavestjo, da se je vse to nekoč resnično zgodilo in da je na dnu spomina neka resnica, za katero se je vredno stegovati.

Do nje nam pomagajo varuhi tradicije, ki jih je moč tisti dan najti v vsakem kotičku muzeja. V senci drevesa pri štepihu mojster izdeluje metle, med hlevom in kozolcem so razpostavljene stojnice z domačo robo (in blazinami za pse). Naslonjena na steno domačije starejša možaka ličkata koruzo, medtem ko v notranjosti gospa Brigita skupinico otrok, med katerimi je tudi moja hči, uči peke »žulik«, hlebčkov iz krušnega testa, na dvorišču pa Marija zbrani množici kaže, kako se pripravi sirova »zafrkječa«.

Likof 2025

Pred vodnjak se postavi skupina žensk in zapoje kot nekdanje perice. Druga skupina ob nekdanjem svinjskem hlevu veže pšenico v snope; peščica prešernih domačinov izpod Donačke gore, fantov in starejših možakov, jo omlati s cepci, na grobo olušči oziroma »oščije«, nato pa še spusti skozi veliko cedilo, imenovano »redeseja« – medtem pa jim ženica, ki jo uradni napovedovalec predstavi kot »omo Roziko«, ves čas nataka špricer, ta slovenski ekvivalent Asterixovemu čudodelnemu napoju. Narod pozorno spremlja, se smeji šalam, fotografira in snema z mobiteli; v zraku brenči dron.

Danes se vse to izgublja

Malo proč, zakrita pred popoldanskim soncem, v senci brajd pred kolovratom sedi Jerica Krošel. »V petdesetih letih se je svet tako spremenil, da se je v njem nemogoče znajti,« mi potarna. »Uničilo nas bo, da ne znamo več komunicirati drug z drugim, ne znamo se pogovarjati.« Pri svojih devetih križih na hrbtu premore mobilnik, ki pa ga uporablja izključno za klicanje, za vse drugo ji je škoda časa.

Likof 2025

Kljub častitljivi starosti ima mirno roko in dobro oko; brez vsake težave stre lan v terilniku, navije prejo na preslico, požene pedal kolovrata in jo sprede. To počne že od leta 1953, odkar ji je mati kot desetletni deklici podarila prvi kolovrat; doma ima tudi statve, na katerih nato sprede tkanino. Pokaže na snežno belo prevleko, položeno čez njeno mizico; gladka, od desetletij vlečenja niti dodobra požgana blazinica kazalca nežno povleče čez blago: »Ta rjuha je še dota moje mame. Stara je več kot sto let.«

Nekaj metrov od nje mizarski mojster Avguštin Fric teše ročaj za brezovo metlo; to vam je možak, ki zna z lastnimi rokami narediti praktično vse razen lesene peči. Poleg celotne »tišlerije« obvlada kovaštvo ter pletenje iz ličja in šibja; takšen je bil že njegov oče, ki je sam izdelal večino orodja, ki ga je uporabljal. »Te veščine so bile nekdaj nujne za preživetje, zato so jih obvladali praktično vsi moški. Bile pa so tudi del vsakdanjega življenja, ob tovrstnih opravilih so se ljudje družili, pogovarjali, peli … Danes se to izgublja,« mi zatrdi.

Toda kam se izgublja in zakaj? Mar v današnjem svetu res obstaja nekakšen ogromen vrtinec, ki neusmiljeno srka vse, kar je dobrega? Mar v prsih sodobnega človeka dejansko že zija luknja v obliki duše, ki sta jo izdolbla povampirjeni ekonomski sistem in pobezljali tehnološki napredek? Je bilo življenje v »starih časih« res toliko boljše?

Likof 2025

Zadnja rojenica

Jožica Povše ob teh vprašanjih samo zamahne z roko: »Čas sam po sebi nikoli ni slab ali dober. Tudi včasih ni bilo tako preprosto, kot se nam mogoče zdi danes.« Čas so ljudje in ljudje pred nami so bili v osnovi enaki, kot smo mi. Tudi oni so upali, obupali in morda znova upali; tudi oni so ljubili in sovražili, tudi oni so se bali, so bežali ter iskali smisel in uteho. Tudi mi se hočemo družiti, peti in pogovarjati; tudi mi smo prav tako dobri in slabi, tudi mi smo prav tako človeški in tudi naša usoda je usoda vsega mesa in vseh duš. Tudi naši predniki bi prav tako buljili v mobitele, smetili po družbenih omrežjih in za več kot le trenutek odlagali delo in skrbi – če bi le lahko. Če bi ded naš ne grešil – pa je. »Garala sem v službi in doma, zidala sem hišo in zdravila moža alkoholika,« pove Jožica Povše. »Včasih mi ni bilo tako dobro, a vsaj nisem bila sama. Danes mi je dobro, a sem sama.«

Likof 2025

Nostalgija in slaba vest nista novi pogruntavščini. Človeštvo že od pamtiveka, že od bibličnega jabolka dalje, žaluje za izgubljenim rajem, za izgubljenim časom, za svojim izgubljenim bistvom. Toda stari časi so preveč sveži, da bi zmogli zatajiti vse svoje razsežnosti. Ti časi niso bili ne boljši in ne slabši – temveč so preprosto časi, ki so oblikovali našega, in zato jih je dobro pomniti. Zato so dogodki, kot je Likof na taberhi, dragoceni in dragoceni so mizarji, tkalke, kuharice, pevke, kovači, mlatiči …, ki sodelujejo na njih. »Živim za ohranjanje tradicije. Ker je prav, da zanamci vedo, kako smo živeli, kako smo gledali na sočloveka, na delo in na svet,« mi izza svojega kolovrata zatrdi Jerica Krošel. Trpko se nasmehne, nato pa spet spusti pogled k svojemu delu; zadnja med rojenicami skrbno navija nit, ki se nikoli ne pretrga.