Janin uvodnik: Kaj sporočamo mladim?
V televizijskih poročilih je bilo rečeno, da je tip, ki z videom vabi mlade katolike na tabor vojaških veščin konec avgusta, nekdanji specialec. Hm.
Videti je kot mešanica talibana in Ramba, z dolgimi lasmi, dolgo brado, ves potetoviran in prav nič miroljuben. Mladim razkazuje puško in pištolo, s tem orožjem da se bodo naučili ravnati. Nič ni kazalo, da je tisto orožje nenevarna igrača, kot sta pozneje pojasnjevali organizacija katoliške mladine in škofovska konferenca. Kaj ima vojaški tabor skupnega z miroljubnim Kristusovim naukom? Mladi se pač morajo naučiti, kako se braniš, razlaga »napadena« stran. Ne, vojaški tabor nikakor ni povezan z Mahničevim pozivom, naj se ljudstvo oboroži. Kje pa!
Vse vojske prisegajo, da je njihov osnovni namen obramba domovine, prebivalstva in premoženja. Isto prisegajo tudi vse policije, s pristavkom, da poleg tega zagotavljajo vsakodnevno varnost, zakonitost, red in mir. Z velikim zanimanjem čakamo, kako se bo iz kolobocije, ki jo je zakuhala, izmotala avstrijska koroška policija, ki je vdrla na povsem drugačen tabor (več o tem berite v današnji Jani) in maltretirala mlade iz vse Evrope, ki so se prišli za nekaj dni izobraževat. Tema – protifašizem. Kaj bi lahko desničarje bolj razjezilo? Že lani so strašili okrog tabora na isti kmetiji, a so kmalu odšli, letos pa so se avstrijski specialci šli pravcati pokaži, kaj znaš: s helikopterjem, psi, popisovanjem udeležencev, češ, vemo, kdo ste, pazite se do konca življenja. Izgovor je bil »nedovoljeno kampiranje in oskrunjanje narave«, ampak policisti seveda niso tako neumni, da jim ne bi bilo jasno, da imajo previdni mladinci v tem fašizmu prijaznem okolju prav vsa soglasja in dovoljenja. Bili pa so dovolj neumni, policisti namreč, da niso računali na vik in krik po vsej Evropi; mladi protifašisti so z njihovo pomočjo nehote povzročili izjemen učinek svojega izobraževanja, zdaj namreč povsod zelo resno razpravljajo o skrajni desnici, ki se je razlezla v državne institucije. Tudi pri nas imamo o čem razpravljati, kajne?
Kaj pravzaprav učimo mlade, ki so zrasli v povsem drugačnih okoliščinah kot mi? Pred dnevi mi je dirigent, ki že trideset let vodi mednarodni mladinski orkester, potožil, da so po kovidu mladi glasbeniki popolnoma drugačni kot prej – vase zaprti, nedružabni, predvsem pa brez lastne iniciative in žara; naredijo pač, kar jim rečeš. Zadnji del stavka me je še posebej ugriznil – kar jim rečeš. Če si dovolj prepričljiv in v vseh pogledih kul, jih lahko pripraviš do marsičesa? Če pomislim na cerkveni piar z nekdanjim specialcem v podobi tetoviranega talibana, me, priznam, spreleti srh.
Spomladi smo bili na izletu v Bazovici, ustavili smo se pri spomeniku štirim junakom, ki so se med prvimi uprli fašizmu in so jih v gmajni ustrelili. Blizu je v travi sedela skupina zamejske slovenske mladine z učiteljem, ki jim je pripovedoval, kaj se je tam zgodilo. Potem smo šli še k bazoviški fojbi, ki so jo Italijani leta 1992 razglasili za nacionalni spomenik. V njej naj bi namreč ležala trupla tisočih domačinov, ki so jih v jamo tik po vojni zmetali genocidni Slovenci. Fojba, ki je v resnici jašek opuščenega rudnika, je prekrita z orjaškim železnim pokrovom, da ne bi nepoklicani razkopavali po njej. Čisto blizu sta bili dve skupini italijanskih šolarjev, vsaka s svojim vodnikom, vsi so bili oblečeni v črne majice, žal sem bila predaleč, da bi videla, kaj piše na njih.
Kaj so jim pripovedovali? Resnico? Jamo so namreč leta 1945 preiskali angleški inženirci, da bi potrdili (iz političnih razlogov) govorice o množičnem slovenskem poboju italijanskega prebivalstva. Ugotovili so, da so v jami trupla italijanskih in predvsem nemških vojakov, pa vozovi in kadavri konjev, vse to so leto poprej razdejale granate. Trupla fašistov so v nekaterih drugih fojbah, a nikakor ne toliko, kot se govori, je pa res, da je vsako tako izgubljeno življenje, brez sodnika in procesa, tragična napaka, nam je pripovedoval akademik dr. Pirjevec, ki nas je vodil. Gotovo smo oboji ob bazoviški fojbi, Italijani in Slovenci, razmišljali, kaj si oni drugi pripovedujejo o dogajanju tam naokoli. In kaj sporočamo mladim? Samo tisti delček resnice, ki je za nas ugoden, zamolčimo pa večino zgodbe?
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 31, 5. avgust 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
